"Sprehodi se malo po Čopovi in si napasi oči na hrustljavo zapečenih kmetavzinjah", to so besede moje prijateljice Miako, ki živi v Ljubljani že tri leta."Vsako leto je slabše, nekatere so kodrlajsasto šekasto popečene od solarija že februarja".
Razumem njen pogled na situacijo, saj kot mi je razložila pri njih velja, da kdor ni snežno bele polti kot vrh gore Fuji je pač enostavno kmetavz - človek iz dna družbene lestvice.
Če je zagorel od sonca, pač dela kmečka dela na polju. Zato ne boste videli nobenega japonskega turista, ki se nebi po Ljubljani sprehajal okrog vsaj z sončnikom, če ne kar s konkretnim slamnikom in ogrinjalom.
Si predstavljate, direktorja Yamahe, ki pride k nam na dopust, se zavali za 14 dni na portoroški beton in se vrne na Japonsko lepo hrustljavo rjavo zapečen. Ludnica mu ne uide!
