Joško Joras bo osvobojen! Vsaj tako izgleda po zadnjih dogodkih na Primorskem. Na pomoč mu je namreč prihitela Natova bojna pomorska skupina z šestimi ladijami in 1500 vojaki, ki bodo poskušali odstraniti sporna cvetlična korita in obraniti ozemeljsko celovitost države članice Nata. Zdaj gre zares, Hrvatom se tresejo pantaloni, mi pa bomo končno dobili tisto kar je naše. Yap, you wish and dream on ... Nič od tega se ne bo zgodilo. Po vsej verjetnosti bodo dotične ladije, le spraznile svoje rezervoarje za sanitarije v naše malo morje, mornarji pa bodo po stari mornarski navadi veliko pili in kavsali ... Naši politiki pa se bodo spet smejali in se nastavljali objektivom ... malo že diši po volitvah !?!

Tudi tegale mojega pasjega prijateljčka razganja pomlad. Čeprav je še mlad, bi naskočil vse kar ima več kot eno nogo ... še dobro, da je njegov gospodar malo bolj konzervativno zapet ... sicer bi na jesen, pol novorojenih pasjih mladičev v ljubljanski kotlini, imelo takele plave očke po svojem očetu.

Izgleda, da je končno tudi v našo deželico pod Alpami, prišla pomlad. Rožice cvetijo, drevesa zelenijo, bradavičke brstijo ..... na precej napetih majčkah prelepih gospodičen. Ljubim pomlad!
Nika obožuje, da ji rožice božajo telo, I luv it tu!

Kot sem obljubil, sicer z majhno zamudo, objavljam slike Žive iz Ljubljane, s katero sva posnela serijo glamur akt fotografij. Imela sva se fino!

Pred nekaj več kot tednom, sem objavil poziv vsem bralkam mojega bloga, ki bi želele sodelovati kot fotomodeli pri umetniškem erotičnem fotografiranju, da se mi oglasijo. Pričakovanja glede števila kandidatk, ki naj bi se prijavila, so bila dokaj nizka, a sem se na srečo vštel. Javilo se je dvanajst deklet, z katerimi sem opravil poizkusna snemanja, za veliki finale pa sem izbral Živo iz Ljubljane.
Dekle je lepo zaobljeno in polno na pravih mestih, ima pa v sebi tudi precej erotičnega naboja, zato je foto sešn potekal v prijetnem vzdušju, temu primeren pa je bil tudi končen rezultat. Serija posnetih slik bo objavljena v naslednjih dneh na blogu.
Še enkrat hvala Živi za njeno sodelovanje in pogum!

V teh dneh se naši vrli policisti in policistke, spet pogosto igrajo njihovo priljubljeno igrico "Napišem ti položnico". Tudi sam sem z svojim letečim Žoržijem, dvakrat pihal in kazal obvezno opremo, na mojo srečo, pa so imeli pred menoj v obeh primerih v postopku ravno junaka, ki je prekoračil hitrost, tako da sem se sladko izmazal. Me je pa v obeh primerih "obdelovala" policistka. Prav na široko se razkoračijo, te dečve, ko zavzamejo borbeni položaj ob vozilu. Malo je obe zmotilo dejstvo, da imam v paketu prve pomoči, tudi škatlo kondomov. Po razlagi, zakaj so pri meni vedno del obvezne opreme, pa sta se obe smejali, da sta se tresli joškici, skriti pod tisto do vratu zapeto sivomodro srajco. Sem opazil, to moram priznat, da so naše policistke precej fletna dekleta, le vseh svojih atributov ne morejo pokazati v tistih moških uniformah. Zato predlagam, da zunanjega ministra zasujemo z zahtevami po malo bolj sproščenih unifromah za naše policistke (letni komplet uniforme, bi lahko izgledal kot na sliki zgoraj). Mislim, da se nebi nihče upiral vkleniti taki policistki, če pa bi prej uporabila še službeni prijem, da "podre" osumljenca, bi ta prav gotovo stokal od užitka, ne pa od bolečine.

Najprej sta se za Playboy polivali in mazali z čokolado, potem sta se malo kregali, sedaj pa sta spet najboljši prijateljici, vsaj po slikah sodeč, ki bodo objavljene v reviji Girls with Girls in majskem PlayBoyu. Da sta dobri mrhi, o tem ni dvoma ... joški jima še niso podlegli gravitacijskemu zakonu, zatorej jima bradavički še vedno v oblake gledata. Z veseljem bi se jima pridružil v igri v troje. Bi pa prav gotovo poskrbel, da Osenarjeva Nina nebi imela praznih ust, se mi zdi, da bi me igračkanje lahko minilo, če se bi vmes parkrat zadrla in zasmejala kot se zna le ona.

Občudovanja vredne erekcije in skoraj nečloveška vzdržljivost, stokanje od užitka in goltanje spreme, kot najslaši milk shake. Le kako jim uspe?
Naštel bom samo nekaj izvrstnih trikov, ki se uporabljajo pri snemanju porno filmov in se najboljh pogosto uporabljajo.
Nekateri režiserji od svojih igralcev zahtevajo uporabo kondoma, da se preprečijo morebitne okužbe, vendar, ker kondom ni ravno zaželjen pripomoček v porniču, se morebitno izmenjavanje telesnih tekočin rešuje tudi z dobro montažo filma. V prizorih oralnega seksa, ko igralka z največjo slastjo hlasta po penisu postavnega žrebca, se v določenem trenutku snemanje prekine in v usta igralke se natoči otroška hrana, ki izgleda kot sperma. Nato se snemanje nadaljuje in igralka nasmejano pogoltne okusno »spermo«.
Včasih tretja oseba, ki stoji izven kamere, špricne otroško hrano v usta protagonistke, da izgleda kot izliv in ona jo slastno pogoltne. Tovrsten trik se uporabi tudi v primeru, ko je igralec po dolgih urah snemanja že precej izčrpan in niti blizu vrhunca, manjka pa še ključni prizor, izvir slapa sperme. V tem primeru igralec drži v roki majhno pumpo z brizgalnikom, seveda izven vidnega polja kamere in v določenem trenutku, ko spusti tisti blažen zvok »prišlo mi bo«, z brizgalko v neenakomirnih brizgih pošprica otroško hrano po igralki. Trik z otroško hrano odgovori na vprašanje mnogih, tako moških kot žensk, ki se sprašujejo kako uspe porno starletam, tako slastno zmazati spermo svojega soigralca oziroma soigralcev.
Naslednja tema o kateri se s strohico negotovosti sprašujejo moški in z nasmeškom na ustih predvsem ženske, pa je dejstvo, kako porno žrebcem na snemanju dejansko uspe toliko časa obdržati erekcijo? Vsi smo krvavi pod kožo in dobro vemo, da dolga erekcija zahteva izvrstno telesno pripravljenost in vzburjenost. Včasih moškim ne uspe niti v temni sobi, ko so sami s svojo partnerko, kako torej uspe moškim, ki stojijo pod filmski reflektorji, pred kamero in dolge ure snemajo film, pod budnimi očesi vsaj še desetih ljudi? Ženske z lahkoto zaigrajo orgazem in s pomočjo lubrikantov postanejo vlažne ter voljne, moški pa ne morejo ravno zblefirati erekcije. Seveda pa tudi za to obstaja nekaj izredno uporabnih trikov.Jasno je, da se mora moški pred snemanjem vzburiti, da dobi erekcijo in jo nato nekaj ur obdržati. Nekateri igralci to storijo sami, z mastrubacijo, vendar pa v večini uporabljajo pripomočke, kot so erekcijske pumpice ali pa so deležni oralne pomoči profesionalk. Na vsake profesionalnem snemanju pornografskih filmov, za erekcijo moških igralcev poskrbijo izurjene oralne delavke, znane pod skupnim imenom “fluffers”. Njihovo delo je, da z oralno stimulacijo ogrevajo moške igralce na nastop pred kamero in med snemanjem vzdržujejo njihovo erekcijo. Čeprav njihovo delo na prvi pogled izgleda precej enostavno, je v resnici težavno opravilo. Fluffers ne smejo biti prenežne, saj žrebec usahne in spet ne preveč intenzivne, saj lahko pride do izliva, kar pomeni, da bo preteklo kar nekaj časa, preden bo igralec spet pripravljen na akcijo, vsaka minuta na setu pa stane. Vzdržljivost postavnih žrebcev je na filmu resnična, vendar pa se morajo za to zahvaliti nežnim dotikov svojih osebenih pomočnic.
Za konec lahko rečemo, da ni vse kurec, kar se sveti. Tisti, ki ste z občudovanjem gledali porniče in si mislili, da vam tako obsežen seks maraton ne bi nikoli uspel, ste lahko mirni. Prav tako lahko pomirite svoje ljubice in jih sočite z zgornjimi dejstvi, če vam bodo kdaj očitale, da vam ga ne uspe nekaj ur držati pokonci, kot tistemu žrebcu s filma. Kakorkoli že, pomembno je, da redno vzdržujete kondicijo svojega orodja z redno vadbo in predvsem poskrbite za higieno in varnost.

Filmi za odrasle z seksualno vsebino ali po domače porniči, prikazujejo popoln seks in užitke, brez večjega truda. Vzdržljivost moških žrebcev je skorajda nadnaravna, ženske stokajo od užitkov in se zvijajo v ekstazi ter goltajo spermo, kot sladek med. Vendar pa, ste se kdaj vprašali kako dejansko poteka snemanje porno filma in kaj vse se dogaja v zakulisju?
Snemanje porničev je naporno delo, saj potrebuješ celotno filmsko ekipo, od režiserjev, kostumografov (no ja, ti imajo malo manj dela, kot tisti na snemanju Titanica), scenaristov, igralcev in male množice ostalih filmskih delavcev, ki poskrbijo za to, da snemanje teče gladko. Kakšen pa sploh je poklic porno žrebcev in porno starlet? Večina ljudi si predstavlja, da porno igralci pridejo na sceno, dekleta dajo noge narazen, moški skočijo na njih, malo akcije in film je posnet.Vendar pa še zdaleč ni tako enostavno. Še tako uspešen poklicni žrebec in največja porno strleta ne moreta ustreči vsem okusom. Nekateri hočejo več zgodbe, dialoge med protagonisti, nežen seks, nekateri grob seks, nekateri željo več božanja in poljubljanja, dejstvo pa je, da morajo zadovoljiti raznovrstne okuse in fetiše. Profesionalni porno igralci in igralke, ki želijo ostati v vrhu povpraševanja, morajo potovati več kot marsikateri manager velikega podjetja,veliko denarja zapravijo za dobro telesno pripravljenost, primerno garderobo, kozmetiko, lubrikante, pribor za manikuro in pedikuro, depilacijska sredstva, kreme… Jasno je tudi, da prav vsak ne more biti profesionalni porno igralec, saj moraš opraviti akcijo pred številnimi ljudmi, ki sestavljajo filmsko ekipo. Sramežljivost ne pride v poštev in večji honorar kot želiš, bolj dovzeten moraš biti za takšne in drugačne akcije. Na castingu porno igralci povedo katere oblike spolnosti lahko režiserji na snemanju zahtevajo od njih in česa ne, a večje omejitve izrazijo, manj vlog dobijo. Konkurenca je neizprosna. Večina deklet najprej odkljuka običajne heteroseksualne odnose ter lezbične prizore, a si zaradi občutno višjih honorarjev kmalu premislijo in začnejo dodajati analni seks, dvojno penetracijo, skupinski seks in podobno. Za njihove managerje to pomeni kopico dodatnega birokratskega dela in tekanja po pisarniških uradih. Podobno velja za izbiro umetniškega imena. Začetnikom se svetuje, da naj izberejo ime, ki jim ne bo povzročalo težav pri črkovanju ali prineslo kakšne tožbe in bo povezano z njihovimi atributi, tako imamo razne Alexxxe, MussyMame, Annalisse...
Porno žrebci delujejo kot Samsoni brez obleke, saj je njihova vzdržljivost skoraj nadnaravna. Porno starlete pa naj bi bile gibke akrobatke, ki so pripravljene storiti vse in pogoltniti vse, kar se znajde v njihovih ustih. Več o trikih, ki se uporabljajo na snemanju porničev bom opisal v naslednjem postu.

Kje drugje kot v Ameriki, kjer so znani po svojem XXXL pretiravanju v vsem, se je našel tudi človek, ki je postavil nov svetovni rekord, v količini izbrizgane sperme po srečanju njegove roke z svojim mednožnim prijateljem. Kategoriji v kateri je dotični rekorder postavil rekord, se pravi "hand milking", oziroma po naše ročna movžnja tiča. Trenutni rekorder je namolzel 327 ml dotične tekočine, ali po domače en poln kozarec malega piva in še en špric za povrh. Mogoče nebi bila slaba ideja povabiti tega korenjaka na našo rodno grudo, saj po zadnjih podatkih drastično primankuje darovalcev dotične tekočine primerne za umetno oplojevanje.

Vse zainteresirane bralke, ki bi želele sodelovati pri umetniškem erotičnem fotografiranju kot fotomodeli, lepo vabljene k sodelovanju v mesecu maju.
Prednost imajo naravne rdečelaske.
Vse zainteresirana polnoletna dekleta vabim, da mi pišejo na mail: dickyhardy@gmail.com ali postavijo dodatna vprašanja pod komentarji.

V anketi, katere vprašanje se je glasilo: Rad imam sisike ... je glasovalo 45 osebkov. Rezultati na koncu pa so pokazali naslednje:
Ravne kot deska - 1 glas (2%)
Kurja prsa - 2 glasova (4%)
Zrele hruške - 14 glasov (31%)
Sočne melone - 18 glasov (40%)
Ljubljanske mlekarne 10 glasov - (22%)
Kot je razvidno iz rezultatov glasovanja, imajo ženske z sisikami velikosti sočnih melon ali zrelih hrušk, še vedno zaradi tega močno karto v rokavu pri zapeljevanju.
Je pa zadnji trend suhic, tudi na naši rodni grudi pustil kar nekaj posledic. Težko namreč dandanes najdeš žensko z bujnimi melonami, ki bi zrasle naravno.
p.s. Thx Aniti za fotkanje njenih melon. Ya, rule.

V Ljubljano se vsako leto na novo pritepe študirat, delat ali bluzit lajf, kakih trideset tisoč ljudi. Večina od teh je v zelo fukabilnih letih, zato si seveda iščejo place, kjer bi si našli enakomisleč osebek s katerim bi potešili osnovno človeško potrebo. Prav iz tega razloga se je v našem mestu pojavilo kar nekaj fukfehtarskih lokalov, kjer se srečujejo ljudje, ki živijo po načelu: "Dam-daš, jutri me več ne poznaš".
ZLATA MEDALJA - Maček: Legendarni fensi-šmensi lokal za razkazovanje svojih atributov in navezavo neformalnih stikov je zakon med lokali ob Ljubljanici. Primeren predvsem za višji sloj ali wanna be richbitch osebkov, ki si želijo fuka v stilu: "Punči, a greva pogledat kakšen barve leder ma moj Porš na zadnjih zicih". Pogosta baza študentk pravnega faxa, ki si iščejo pripravništvo z vsakodnevnim oralnim zagovorom.
SREBRNA MEDALJA - Zlata ladjica: Zlata jama za vse, ki si želijo natakniti kakšno "nedolžno" študentko glasbe ali balerino, ki zna popolno špago. Na "plaži" za lokalom je fukfehtarska borza ljubljanska.
LESENA MEDALJA - Romeo: Oblegan lokal, predvsem z strani štajerskih primadon z zlatimi over-size torbicami in supergami. Po seksu se prileže dati tudi kaj v usta, nasploh če imaš željo da, ti iz ulice vsak gleda v tvoj krožnik.
Tiča v roko, pa luliko na špago!

V Parizu je ta konec tedna potekalo tekmovanje Miss Ass Europe, ali po naše Ritna misica Evrope. Za leto 2008 je to postala Amy Kitten iz Irske. Prepričan sem, da med ocenjevalne elemente sodi: obseg riti, višina hlebčka, profil izpušne cevi,...itd.

Če me kaj zbudi iz dežele sanj je to pogled na gručo ženskic, ki se raztegujejo, vzdihujejo in nategujejo svoja telesca v "aerobni" vadbi. Na TVSju v oddaji Dobro Jutro, ravno to počnejo članice ljubljanske navijaške skupine Zmajčice. "Ritko gor, napnite jo ... globoko vdihnite in napnite prsa..." ukazuje njihova komandantka. Človeku gre pokonci vse, ne samo lasje.Vsa čast pa gre tudi zelo hrabrem kamermanu, ki se mnogokrat spusti snemati dotično razgibavanje mladenk iz zelo nazornih kotov in v zelo sočnih podrobnostih.

Začelo se je tako in tam, kjer se ponavadi začnejo vsi načrti, naše internacionalne potovalne združbe (IPZ), torej v bazi imenovani Brlog, seveda v družbi nekaj steklenic piva. Tomo, neuradno predsednik te združbe, skoraj diplomirani botanik, je z leskom v očeh listal knjigo - Tulipani Nizozemske. Naenkrat je zadonel njegov glas: »Gremo, na Nizozemsko, pogledat kako rastejo tulipani.« Ideja ni naletela na gluha ušesa, med nami namreč ni bilo junaka, pa čeprav je večina prepotovala Evropo, po dolgem in počez, ki bi že obiskal deželo tulipanov. Na mizi je ostajalo, čedalje več praznih steklenic, vnema za potovanje, pa je z vsako rundo naraščala in le prisebnost natakarice, ki nas je pravočasno deportirala iz lokala, je botrovala temu, da se nismo takoj vsedli v avto in krenili proti Nizozemski.
Naslednji dan, ko so se glave ohladile in misli zbistrile, je bila sklicana izredna seja IPZ-ja in sprejet sklep, da se odpotuje čimprej. »Če že napademo, udarimo v center, torej v Amsterdam«, je taktiko našega popotniškega napada obrazložil Miki, večni študent obramboslovja, specializiran za taktične premike naše združbe. Odločitev o cilju potovanja je bila soglasno sprejeta, na dnevni red pa je prišlo odločanje, s čim potovati. Predlogi o potovanju z letalom in vlakom so bili preglasovani, predvsem iz finančnega stališča, saj bi pot tja in nazaj, veljala dva zelena euro stotaka na osebo. Torej s čim in kako najceneje, se je glasila naloga, s katero smo si kar precej dni, obremenjevali naše možganske celice. Idealna rešitev je padla kot iz neba in popolnoma nepričakovano. TASov Golf II., last Mikijevega dedka, dizel z mini porabo, z nekaj več kot četrt miljona kilometrov na števcu, je naenkrat postal naša potovalna raketa.
Sultan, kot je Mikijev dedek Jožko, ljubkovalno klical svojega osemnajst let starega cestnega bojevnika, nas je na dan odhoda pričakal »friško« opran in posesan. »Pobje, ne ga srat, kaj z mojim Sultanom, pripeljite mi ga celega in na štirih kolesih nazaj«. In čeprav je dedi Joško deloval dokaj brezbrižno, ko nam je izročil ključe, smo imeli občutek, da je vseeno spustil kakšno solzo, ko smo zapeljali za prvi ovinek.
Kilometri, našega potovanja so se pričeli nabirati, Sultan je lepo grizel v vzpone čez Avstrijske alpe in dobrohotno zabrenčal, ko smo se preko Nemčije spustili na Nizozemsko ravnico. Dvanajst ur vožnje, menjava za volanom na vsaki dve neprespani uri, neskončni monotoni kilometri avtocest, precej možate natakarice v obcestnih restavracijah, menjava počene gume brez dvigalke, vse to je pokvarilo dotlej pozitivno karmo naše popotniške ekipe, a volje videti mesto tulipanov, nam ti dogodki niso zlomili.
Amsterdam nas je pričakal osvetljen v milijon neonskih luči in z prijetnim presenečenjem v obliki izredno urejenega hostla z dvoumnim imenom Bullfrog. Z receptorjem po videzu sodeč, nekje iz ene od nekdanjih nizozemskih kolonij v Karibih, smo se po polurnem barantanju, iztržili ugodnih 15 evrov na glavo. Sobe, z eno besedo razkošje, ki ga popotniki našega kova niso pričakovali od hostla, so nas takoj spravile v domače razpoloženje. Utrujenost je naenkrat izginila, želja začutiti utrip dogajanja na neonsko osvetljenih nočnih ulicah, pa nas je takoj pognala v amsterdamsko noč.
»Najprej moramo poiskati bazo, iz katere bomo potem izvajali desante, na ostale dele mesta«, je bil spet taktično pameten Miki. Stayokay Stadsdoelen, Kadinsky Waromesils, Balthazar Rouge so bila imena, ki nam niso nikakor sedla v ušesa, pa tudi mehkih nog in trde glave, se presneto težko spomniš tako kompliciranih imen. »Greenhouse«, to je to, je ves navdušen kričal Miki, to bo naša baza. Simpl ime, pa še hiša je res vsa zelena, je pritrdila Tinči, edina pripadnica nežnejšega spola, ki si je upala z nami tremi moškimi junci, polnimi testarona, na to pot v neznano. »Welcome to the Greenhouse coffeshop, the best in Amsterdam«, nas je takoj pri vhodu pozdravila hostesa, oblin in telesnih vijug boljša, od marsikatere vrhunske svetovne manekenke. »Kiklca, Marija pomagej, kako kratka kiklca« je zadovoljno krulil Tomo.
Odločitev o bazi je torej padla. »Vsak dan, ob desetih zvečer zbor in štetje manjkajočih članov v bazi, do nadaljnega četa voljno!« se je glasil Mikijev ukaz. Razkropili smo se po ulicah Amsterdama in se navkljub obljubam o vsakodnevnem javljanju v bazi, našli po naključju, šele ob odhodu.
Ko zakorakaš po ulicah Amsterdama, takoj začutiš, da imajo glavno besedo v prometu po mestnih ulicah kolesarji in ne avtomobili. Najprej sem obiskal najbolj znan nizozemski muzej Rijksmuseum, ki ima v lasti največjo zbirko Rembrantovih in Van Goghovih del in pred njim doživel bližnje srečanje z kolesom nekega sivobradega dedka, ki mi je v meni nerazumljivi nizozemščini po vsej verjetnosti preklel familijo tja do sorodnikov, ki so živeli še v času Marije Terezije. Nad slikami Van Gogha, sem bil skrajno impresioniran, saj izžarevajo tako močno energijo in so tako barvite, da sem posumil, da je Vincent, že takrat eksperimentiral, z v njegovem času, mogoče še legalnimi opojnimi substancami. V naslednjih dneh sem se potepal po različnih delih mesta, na stojnici kupil lesene coklje, ki so najbolj prodajan nizozemski turistični artikel, takoj za čebulicami tulipanov, ki jih kot nori najbolj kupujejo turisti iz Islandije, čeprav nisem ravno prepričan, da tulipanom ugaja islandska celoletna zimska klima.
Seveda, pa je naporno potepanje po mestu zahtevalo tudi svoj davek, v konzumaciji hrane in pijače v precejšnjih količinah, ki pa jo v Amsterdamu ne manjka. Najbolj sem se oblizoval po obilnem obroku »Bitterballna«, ocvrtih mesnih kroglicah z gorčico, seveda poplaknjenih z dobro mero Heinikena ali Amstla. Vrvež ljudi me je zvabil tudi na bolšji trg na Waterloopleimu, kjer sem si po zagotovilih prodajalca, kupil starinsko žepno uro, ki je bila last znanega nizozemskega pirata, ki je ropal po karibskem morju pred dvesto leti. Zanjo sem po dolgotrajnih pogajanjih odštel 10 eurov. Z kupčijo sva bila zadovoljna oba, jaz ker sedaj po zaslugi te ure, ne zamujam več in prodajalec, ki mi je drago prodal odlično kopijo starinske ure, izdelane po vsej verjetnosti nekje na Kitajskem.
Vstopil sem tudi v svet Anne Frank, svetovno znane po svojem dnevniku, ki ga je pisala, saj sem obiskal hišo v središču Amsterdama, kjer skrivala med drugo svetovno vojno. Vstopnina za ogled je kar precej zasoljena, a se ogled splača, saj je oprema celotne hiše, še vedno v slogu opreme izpred šestdesetih let. Obiskal sem tudi Cannabis Collage, univerzo na katero se lahko vpišejo le redni konzumenti, te v Amsterdamu zelo razširjene zeli, ter na vrhu De Gooiera, največjega amsterdamskega mlina na veter, zgrajenega leta 1725, popil najboljšo kavo v svojem življenju.
Za nočne podvige v ulice Red Districta, sem s seboj povabil Tinko, da nebi izpadel preveč potreben potešitve, ter tako počasi in z užitkom pregledal vso ponudbo gospodičen stoječih za steklenimi vitrinami. Moram priznati, da je bila večina greha vrednih, a sem kasneje v pogovoru z nekim domačinom izvedel, da so najlepše med njimi, ponavadi transeksualci. Madona, sem si mislil sam pri sebi, mora pa biti hec, da si izbereš najlepšo rožico za posteljno zabavo, potem pa nekje na sredi akcije, potegne na plano svojega curaklja. Za potrpežljivost in pomoč pri ogledih je Tinka dobila šopek tulipanov, ki so na stojnicah presenetljivo poceni.
Zadnji dan, sem na ulici pred našim hostlom, zagledal znana obraza svojih soborcev. Utrujena, neprespana, bleda obraza, dva para rdečih oči in nestabilen korak, to so bili prvi znaki, da sta Tomo in Miki radosti Amsterdama preizkusila z veliko žlico. Posadka se je zbrala in padla je odločitev, da se odpravimo proti domu in zapustimo mesto tulipanov ponoči, da bo slovo čim lažje.
Sultan, je po dizelsko zahrkal, pomižiknil s svojimi okroglimi lučmi, ter našo četverico hrabrih popotnikov, zopet po premnogih kilometrih avtocest, pridno in varno popeljal domov. Hektolitri Red Bulla in kave, so pogruntavščina in način, da je voznik po štirih urah vožnje po avtocesti še vedno buden in na preži kot mlad zajec. Tako smo se, razen manjših težav na avtocesti, ki so nam jih povzročili preveč zagreti ošterajh kriminal polizej, ki so jim bili predvsem sumljivi leseni coklji, brez težav prebili na rodno grudo in tako zaključili našo pustolovščino.
Tomo in Miki, sta svojim boljšim polovicam zamolčala dogodivščine v rdečih četrteh Amsterdama, v katerih sta po lastnih trditvah porabila vsak po škatlo kondomov.
Tinka se je odločila, da študij nadaljuje na Cannabis Collegu, saj naj bi tamkajšnji študentje imeli boljšo karmo, kot na ljubljanskem filo faksu.
Sam sem vsem, kupil vsaj dve številki prevelike coklje, tako da se poleti vračam v »mesto tulipanov«.