Da so opice ljudem najbližji sorodniki ne drži. Najbližje so nam svinje in podgane. Vsaj po našem ravnanju z odpadki, ki jih vsakodnevno proizvedemo in se že skoraj utapljamo v njih. A briga nas dejstvo, da naše glavno mesto proizvede 300 ton smeti dnevno, če pa so vsi tisti sokovi, jogurti, piškoti ... v tako lepih svetlečih škatlah, da se jim človek preprosto ne more upreti. Jebeš to, da je embalaže več kot vsebine, važno da je zadovoljena želja po kupiti in imeti. Svinje smo ljudje, primitivne svinje ... opice se nam smejijo.

Bližajo se ponovno meseci, ko bodo rajcih dekleta in matere pokazale vse svoje adute, ki jih bodo sramežljivo prekrivale le majhne krpice na dotičnih vročih delih njihovih teles, še te pa bo seveda iz njih trgala domišljija v glavah nas alfa samcev.
Nimajo pa vsa dekleta karakterja in volje, da bi se skozi celo zimo, ko okrog pohajajo v do vratu zapetih debelih plaščih in skrivajo svoja lepa telesca, prehranjevale zdravo. Pozimi pojesti tri BigMace za večino deklet ni problem. Pojesti kaj več kot tri listke solate v teh mesecih, ko večina preide na anoreksične diete, pa je smrtni greh, katerega se lahko odpusti le z izbruhanjem odvečne hrane. Tudi obisk v fitness, pilates in raznih drugih raztegni-nategni telovadnih centrih se v teh prvih spomladanskih dneh znatno poveča, saj se dekleta zavejo, da se bo potrebno stlačiti v lanske kopalke. V teh norih časih vsiljevanja telesnih oblik preko vseh možnih medijev, se nekatera dekleta odločajo za rahlo suicidalne oblike doseganja teh ciljev. V bitko z dekagrami, ki so se jim nabrali čez zimo, se podajo z tekom ... tečejo kot bi jim šlo za življenje. Jebemti, gibanje je zdravo ... več kot bom pretekla, bolj bom lepa ... run Forrest run ...
No, in potem jih vidiš, te tekaške kamikaze v supergah za deset evrov; celo v čevljih sem jih že opazil nekaj, ki si uničujejo kolena in kolenske vezi z tekom po asfaltu in to v centru mesta ob najbolj prometnih cestah. Dihajo, globoko z polnimi pljuči, dihajo smog. Najbrž jih ne more ustaviti nihče, vsaj dokler je v njihovih glavah prepričanje, da je za lepoto potrebno trpet, včasih celo umret. In na koncu smo za vse seveda krivi mi, samci ... saj hočejo biti lepe za nas, jebemti ... itak.

Kaj si želimo v življenju? Mir. In iščemo smisel svojega bivanja. Moramo iskati svoj smisel? Seveda. Ste ga morda vi našli? Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja? Za mnoge ljudi je res tako. Pa so res našli smisel? Našli so smisel v nesmislu. Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno? Nesmiselne so želje. Saj ne moremo biti brez želja? Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni. Je dovolj, da smo mirni? Če smo mirni, smo našli smisel. Je mir, tisto, kar iščemo? Mir je tisto, kar lahko najdemo. Je poleg miru še, kaj kar iščemo? Iščemo lahko, le najti ne moremo. Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo. A izgubimo svoj mir. Če imamo vse to, še potrebujemo mir? Še bolj ga potrebujemo. Pa ga potem ne moremo najti? Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje. Težko je ne biti navezan na vse to!? Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir. Saj je vsakogar strah, ali pa ga kaj skrbi!? Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal. Strah nas je smrti!? Ker smo navezani na materialno bivanje. Saj je vsako bivanje materialno!? Lahko je tudi duhovno. Kakšno je duhovno bivanje? Tisto, ki presega materialno. Kako ga lahko presega? Tako, da presega navezanosti. Tudi navezanosti na življenje? Tudi navezanosti na življenje. Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni? Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega. Ali je to smisel, ki ga iščemo? Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi. Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno? Ali so strahovi in skrbi smiselni? Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!? Res je. Dobrota. Dobrota? Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro.
Dr. Janez Drnovšek

Leti, leti metulj na polja sreče in najdi tam svoj mir, ki ga tu nisi poznal ...

Če koga slučajno zanima, se pri irhar-jodlarjih na severu v mestu Graz od 21.2.-24.2., dogaja sejem erotike z vsem cirkusom, ki spada zraven. Kdor je zamudil sejem v Celju, se lahko odkupi za svoj greh sedaj.

Delovni čas: četrtek in petek od 17.00 do 01.00, sobota od 14.00 do 01.00, nedelja 14.00 do 22.00
Pornozvezde: Nikki Rider, Lora Craft, Claudia Bluebell, Regina Moon
Posebna gostja: Stefania Bruni
Umetniki: Alexxx Wild, Michelle, Isabell Rider, Angel Snow, Denisia & Candy
Moški striptiz: Patrik, Marcello in Andrew
Vstopnina: 17 EUR
Opozorilo: mladini do 18 leta vstop ni dovoljen.

Ne bom rekel, da nisem bil šokiran, ko mi je bitje, katerega že od kar ga je moja mati izstrelila na beli dan kličem za brata, v roke porinilo revijo Blogorola imenovano. Do sedaj je veljalo, da je po njegovi obdelavi (branju) vseh knjig in revij od teh ostalo bore malo, a ne tokrat. Kot mati Cankarjeva je slovesno in ponosno, kot je ona skodelico kave, predme položil enajsto številko Blogorole. Objavili so prispevek iz tvojega bloga; se mu je tresel glas. In res na 28 strani dotične revije, se je na papirju svetil moj zapis, ki sem ga objavil na blogu na temo urejenosti mednožnih gozdičkov. Bil sem počaščen in ponosen tistih nekaj sekund, dokler se dotična revija v sekundi ni spremenila v okroglo gmoto, katera je mojemu bratu očitno predstavljala žogo, s katero je med stoli in mizami preigral vse, ter ob šanku zabil gol z naročilom dveh B52 na moj račun. Je moj brat osamljen primer takega pacienta ali se to dogaja tudi vam?

sejem erotike graz
urša čepin
visoke pete
porniči
dolgi kurci
kurci
fuk
playtoy
sejem erotike v Grazu
kdo je hudič
nina osenar in sanja grohar playboy
erotični sejem v grazu
črni kurci
mrk
nude urska cepin
nina osenar tatooji
porniči filmi
oralni seks
pirsing
lesbo shov
sodranka
www.seksi joške.com
angleške policistke uniforma
porn rabbit
smrkci
www.pornorabbit.com
seks v avtu
urška čepin nude
porno
sejem erotike graz 2009
domači porniči
porno big brother
erotični sejem graz 2009
NAJVEČJE PORNO ZVEZDE
umetne valilnice
policistke
cannabis dogodki Nizozemska
petar Grašo
sperma v riti
vagina
položaj lotosov cvet sex
fuk v ljubljani
poro film debeli kurci
sanja grohar+porno
pecanje
valentinov sejem v grazu
porno film sirena
foto akti
nizozemske coklje slike
zeleno oka in rdečelaska
playtoy
joske
torta črn gozdiček kalorije
visoke pete in nogavice
kako poteka snemanje porničev
bel ferrari urške čepin
prostori za seks v avtu
push up modrc
prvi zmenek
seks v savni
Čokoladni Nina in Sanja
pijana dekleta posnetki fuk
SNEMANJE PORNIČA
visoke petke
slovenski kurci
Dicky Hardy
slike urša čepin
big brother 10
prašič bežigrad
sejem erotike
dickyhardy
golobja bolezen
trd pornič
urša čepin
made in prc
spidenan 3
poškodba mednožje
erotik sejem graz 2009
plišasti hudič po angleško
nina osenar show
sejem erotike v grazu 2009
Kam na prvi zmenek
lesbo show
Stefania Bruni
seksibeograd
sejem erotike graz 2009
blogspot knjige 1.1.2009
nina osenar joški
traktor v cerkniškem jezeru
sexs v avtu
brez modrca
seks živali
oralni porniči
big brother porn
urška čepin in njena hiša
krokar
neobriti moški
hasta la victoria siempre
porno film dolgi kurci
nizozemske coklje
pozicije na seks
ženska brez jošk
najboljša nude šminka
Po teh besedah sodeč je tale blog že dolgo najbolj obiskovan z strani pohotn(ic)ežev. Shame on you!

Castro. Fidel Castro. Commandante de revolution.
Iztegnjena roka in močan stisk, prodorne oči, salutiranje.
Tovariš Castro. Jebemti kaj pa vi tukaj pri nas v tem mrazu?
Predal sem oblast na Kubi in po domače odšel v penzion. Po 40 letih dela v revoluciji se pa to že spodobi, a ne mladenič?
Zavrtel sem globus in prst se mi je ustavil ravno na tejle majhni državici Esloveniji, tako da bom svoja zadnja leta preživel tukaj. Tukaj imate lepe chicke, moj kolega Plastenjakov Jan, mi bo dobavljal cigare in rum, na bolšjaku si bom kupoval ponaredke Adidas trenirk, saj sem sit uniform in predvsem bom užival ob humorističnih prigodah vaših oblastnikov.
Želim Vam, vse najboljše in najlepše, ter hvala za tale pogovor ob kavi. Hasta la victoria siempre, mladenič.

Malo prej sem prižgal TV in obstal brez besed. Na CNN so sicer kazali nek čuden zmazek od zemljevida Balkana, ampak vsi njihovi posnetki so kazali, da se na področju nekje na skrajnem vzhodu Slovenije nekaj dogaja. Pa malo poslušam in sem skoraj padel na rit. Neodvisnost, demonstracije, odcepitev ... jebemti kaj se je Prekmurcem utrgalo, jim je bilo dovolj, da za minimalno plačo garajo v Muri, jim je prekipelo zaradi tisoče tovornjakov, ki jim vsakodnevno onesnažujejo zrak in motijo spanec, so znoreli ker so vedno zadnji v vrsti in so edini, ki vlagajo v pokrajino ob Muri le Angleži, ki tam na pol zastonj kupujejo njihove domačije in jih preurejajo v vikende... So razglasili Neodvisno Mursko republiko kot so to že storili po koncu vojne leta 1919?
Potem pa zagledam posnetke, rdeče zastave z črnimi orli in ljudi z belimi kapicami, čete Kforja vmes, na drugi strani pa množica ljudi z srbsko trobojnico... aha, tole pa ne bo pri nas, sem si oddahnil, tole so posnetki iz balkanskega lonca kakih 500 kilometrov južneje... Potem blebetanje raznoraznih politikov, obtoževanje, prelaganje krivde in na koncu naš zunanji minister, ki se gre očitno spet misijo velikega peacemakerja... diplomatsko govori in ne pove nič.
Dobro je, samo da ni Prekmurje jebemti ... sem se oddahnil. Bi pa predlagal vsem tem našim učenim glavam, ki hodijo sedaj po kostanj v žerjavico tja dol na jug za naše velike gospodarje, naj rajši poskrbijo za ljudi doma, da bomo vsi imeli enake možnosti, ne glede kje kdo živi, saj se nam lahko v nasprotnem primeru kaj hitro zgodi drugo Kosovo.

Včeraj tam nekje ob zatonu sonca, se nas je deseterica brencljev in čebelic, zbrala v panju ene izmed čebelic, na obhajanju dne, ko jo je mati skozi vaginalno odprtino na svet izstrelila. Že na začetku se je grdo začelo, ko se je eden izmed navzočih brencljev pošalil na račun precej kričeče rdečega odtenka z katerim je bila namazana šoba, ene izmed udeleženk tega praznovanja. Dotični brencelj je precej neokusno primerjal barvo njene šobe z barvo vagine goneče se psice. Za ta komentar je skoraj dobil v glavo kozarec in spodbudil dotično čebelico, da mu je vrnila v slogu :"Ti maš pa kratkega kurca, tko da tih bod!" Dotičen stavek je sprožil verižno reakcijo obtoževanj in debato o tem, kaj za boga spada v rubriko "kratki kurac". Dotična rdečešobna čebelica ima po preverjenih informacijah precej izkušenj z takimi in onakimi kurci, med drugim tudi z tičem dotičnega brenclja, ki je sprožil debato z svojo ugotovitvijo o barvi njene šobe. Nastala je popolna frka in znanstveno jajcanje v smislu; važna ni dolžina, ampak širina in tehnika. Bolj sufisticirana čutna bitja pa so celo ugotavljala, da dolžina niti debelina dotičnega korenjaka, ne igrata nobene vloge če nista dva duhovno in spiritualno povezana na čutni ravni. (dve izmed teh gorečih zagovornic sta potrjeni lezbijki in še vedno kurac junfer). Debata, ki je mejila že na skoraj vojno stanje, je dosegla vrhunec, ko je izzvani brencelj, spustil hlače in si ga v pričo vseh začel masirati v dlani, ter tuliti naj zaboga že kdo skoči po šubler, da opravimo meritev uradno in z zapisnikom. Nekatere izmed čebelic so se ob pogledu na dotičnega junaka vrešče zapodile skozi vrata, tiste bolj pogumne pa poželjivo pogledovale, kakšen tič se bo izvalil iz jajca. V vsej tej zmedi, se je v kuhinji vnela zavesa, saj nihče ob vsem tem ni pazil na vrelo olje, saj so imeli nekateri željo, da bi pojedli palačinko ali dve. V čebelnjaku je nastala zmeda, a ker je med nami kar nekaj prostovoljnih gasilcev, smo reagirali trezno ter z mrzlo vodo, uspešno pogasili gorečo zaveso in v erekcijo postavljenega tiča. Po vsem tem razburjenju, si nihče več ni upal izreči niti besedice, ki bi kazala v smer od koder in zaradi česa se je vse začelo. Nadaljevanje praznovanja se je nadaljevalo v vzdušju diplomatskih banketov, a z še vedno neodgovorjenim vprašanjem kaj za boga je "kratek kurac"?
Hvala Metki, da smo pri njej lahko vedrili in prijateljici Ani, ki je obhajala leto svojega spočetja v soboto, za izvrstno torto in lazanjo.

Valentinovega ne praznujem, zame je to povsem navaden dan, kakšen praznik zaljubljencev, za enga kurca neki. Ja, obtožite me da nisem romantičen, ampak kakšno zvezo ima romantika z dnem, ko vsi od prvega zaljubljenega pubertetnika do zadnjega kurbirskega direktorja, letajo okrog cvetličarn kot pijani brenclji in zbirajo šopke za svoje boljše polovice, da jim na ta način enkrat na leto pokažejo, da so del njihovega čustvenega življenja. Dekleta, žene, matere ... pa kupujejo plišaste medvedke in kravate z srčki, da bi svojim samcem pokazale, da jim resnično nekaj pomenijo. Jebeš ljubezen, kupljeno in zavito v svetleč rdeč krep papir.
Danes se bo najbrž tudi več seksalo kot ponavadi. In danes ne bodo poseksane ljubice in ljubčki, tudi prostitutke bodo danes ob svoj vsakodnevni zaslužek, ker jebemti, je pa že dolžnost ga vtakniti svoji ljubi, na tak zapovedano romantičen dan in nato ves blažen zaspati v iluziji popolnosti.
Sam prinesem dehtečo vrtnico v zobeh svoji dragi, ko jo najmanj pričakuje. Ljubice nimam, ker me moja draga zadovolji v postelji kot Jenna Jameson, v kuhinji ustvarja mojstrovine ala Felicita Kalinšek, v družbi pa se vede kot Jacqueline Kennedy.
p.s. Kak teden nazaj sem na glavni ljubljanski tržnici za mojo drago kupil vrtnico. Cena 1 euro. Danes stanejo iste vrtnice, 4 eure za kos. Inflacija ljubezni?!?

Če si vrtate po nosu, se igrate z svojo luliko ali korenjakom, igrate šah, dihate, pritiskate daljinca ali počnete kar je še življensko pomembnih stvari, porabljate kalorije in seveda tekočino. Izgubljeno tekočino iz telesa pa je najbolj primerno nadomestiti z spojino dveh atomov vodika in enega atoma kisika v porabljeni količini, kar znese približno dva litra in pol te spojine, imenovane voda na dan. Vse lepo in prav, dokler si nismo z vsesplošnim onesneževanjem in intenzivnim kmetijstvom uničili podtalnico, tako da je sedaj vsa voda, ki priteče iz pip klonirana in razbakterjena z kemijskimi spojinami, katerih imena ne zna izgovoriti niti diplomirani kemik.
Dandanes voda iz pipe smrdi. Zaudarja po človeški neumnosti, strahu in dobičku. Vodo, vir življenja so veleumni kapitalisti pričeli pakirati v plastične steklenice, ki jih zaradi strahu pred boleznimi in v skrbi za svoje zdravje, kupujemo kot nekaj samoumevnega. Čeprav je znanstveno dokazano, da ima voda spomin, ki ga prenaša z seboj z vsemi negativnimi in pozitivnimi lastnostmi, nam jo pakirajo in zastrupljajo z vsemi mogočimi kemikalijami in prodajajo z enoletnim rokom uporabe. Jebemti, pet let star otrok ve, da voda po dveh dneh ni več pitna, voda z enoletnim rokom uporabe, pa je definitivno strup življenja. Diši po apokalipsi ?!?

Dom starejših občanov, kraj nesrečnega imena, do pred izumom viagre, imenovan tudi Dom mehkih cur, kjer ljudje čakajo, na tej zadnji postaji, da jih pobere od dolgčasa ali bolezni, bo lahko v prihodnosti postal končno (k)raj, ki ne bo imel negativnega predznaka. Revolucija se je pričela na Danskem, kjer že kako leto domovi za ostarele, svojim varovancem pomagajo tako, da jim za zabavo dopuščajo prihod prostitutk v njihove sobice, čeprav je to še vedno zakonsko prepovedano. Večina uslužbencev v domovih, opaža pozitivne spremembe pri starejših, ki so manj depresivni, bolj ustvarjalni in polni energije. Sicer pa se srečanj z starčki, ne branijo tudi prostitutke, saj se jim zdijo starejši občani zelo zabavni in prav nič zahtevne stranke, saj si po večini želijo predvsem malo objemanja in masturbiranja.
Na podlagi teh ugotovitev bi bilo zelo zanimivo, če bi kaj podobnega uradno dovolili tudi pri nas. Po zadnjih raziskavah, se sicer po neuradnih podatkih, v našem glavnem mestu z prostitucijo priložnostno ali redno ukvarja približno 1500 študentk, ki si tako plačujejo študij in oderuške najemnine. Namesto, da si dotične gospodične služijo evre z težaškim delom pod ali na kakem smrdljivo pijanem nasilnežu, bi lahko svoje usluge ponudile urejenim, vsakodnevno opranim starejšim gospodom, ki bi jim znatno polepšale njihove dneve z malo rokovanja z njihovim z viagro dvignjenim vojakom ali le z malo objemanja in pogovarjanja. Če bi zares sprejeli zakon, ki bi dovoljeval kaj takega, v času našega predsedovanja EU, bi naša evropska zvezda mogoče končno zasijala. Kateri odgovor bi obkrožili, ako bi se referendumsko vprašanje glasilo: Ste za to, da se starejšim občanom dovolijo obiski prodajalk ljubezni, v intimi njihovih sob v domovih trdih cur? Moj kuli, bi definitivno obkrožil DA.

Jutri bo minilo 159 let od smrti našega največjega pesnika, čeprav je sam napisal, da le pet čevljev meri, palcev pet. Sicer mi ni bilo nikoli jasno, zakaj vedno praznujemo datum njegove smrti, mogoče je razlog cankarjanska depresivnost slovenskega naroda, ali pa le moja želja, da bi bil tudi za moj rojstni dan, dela prost dan. Jutri grem na njegov grob prižgat svečo.

Prazen, tako bel, nedolžen,
kleči pred menoj in prosi.
Prosi milosti za v pepelu potlačene,
jokajoče, ki padajo z neba,
za njih, izgubljene, katerih krik,
zaledeni nedolžnega kri.

Njemu, ki zmamil jih je na krivo pot,
da zdaj s sramoto gledajo jih vsi,
namenil jim milostnega ni konca,
postavil jih je v dolgo ravno vrsto,
upreti se ni znal, nihče od njih,
ki sedaj trpijo v neskončnih mukah.

Neposlušnim, upornim v srcu,
tistim, ki misli jim niso čiste,
svetlobe njih oko ne zazna,
ko ugleda gospodarja,
tem namenim poslednjo sodbo,
v njej razodenem kazen,
ki srce bo vaše strla.

Pred dobrim tednom sem na blog postavil anketo o urejenosti mednožnih gozdičkov bralcev in bralk mojega bloga. Glasovalo je 76 osebkov. Na plano so prišli naslednji rezultati:

Jp, imam občutek, da me je na piko vzel internetno blogerski škrat. Pred tednom sem imel probleme z postavljanjem spletne strani dickyhardy.si, preko katere sem konektal svoj blog.
Vse lepo in prav do včeraj ko sem ugotovil, da mojih novih zapisov na blogu ni med novimi objavami na Blogroli niti na Najdiblogu ... Pa malo razmišljam zakaj ... a odgovora ne najdem. Tudi pod mojim profilom na Blogroli ni nikakršnih mojih zapisov .... No, vse pa normalno deluje na Si.blogs. Ima kdo kakšno idejo kako rešiti nastalo situacijo? Nagrada je moj osebni recept za Dickyev golaž.

Včeraj pozno ponoči sem jo odložil na nočno omarico z precej zmedenimi občutki in anarhijo v mislih. Knjigo Parfum, Patricka Suskinda namreč. Zgodba se namreč v začetku bere dokaj klavrno in nezanimivo, to pa je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj mi je kar nekaj dni obležala na pralnem stroju v kopalnici, kjer sem jo ošvrknil z pogledom le, ko sem opravljal potrebo na wcju. Potem sem se včeraj pošteno usral in je smrdelo. "Kot bi dihurja na dvoje pretrgal " bi rekel moj dedi. Pogled se mi je ob vseh teh vonjavah ustavil na knjigi, ki me je z neko neznano silo klicala, naj jo vzamem v roke. Prvo polovico knjige sem prebral kar tam na straniščni školjki. Zgodba je bila premočna, da bi odnehal in pregloboka, da ne bi po par prebranih straneh, pol ure premišljeval o vsem kar sem prebral.
Vonj je duša bitja. Ali lahko človek v resnici opiše vonjave z besedami? Dotakniti in videti jih ne more, torej je vonj, res duša vsakega bitja? Ali ljubezen diši? Zakaj se ljudje parfumiramo? Kako dišim jaz? Si res izbiramo prijatelje in partnerje na podlagi njihovega vonja? Je vonj res le zmes molekul pomešanih z kisikom, ki jih zanese v naše možgane in jih lahko obnori ali v njih vzbudi odpor? Sem bil do sedaj pozoren na to? Ali obstaja vonj, ki te lahko ponese v nebesa? Esenca norosti. Take vrste vprašanja so mi krožila po mojih mislih in mi burila domišljijo.
Na koncu sem prišel do zaključka, da se v resnici družim, prijateljujem in ljubim le osebe, ki mi dišijo. In da je ni lepše stvari kot zbuditi se zjutraj ob nekom, ki mi diši, diši po sebi. Jebeš parfume za sto evrov, če ne diši tvoja duša ... jebeš instant vonjave, ki se razdišijo in se pod njimi skriva pokvarjena duša človeka. Meni poleg nekaterih ljudi dišijo še barve; akrilne, oljne, pastelne ... zato danes ustvarjam v meni najljubših vonjavah in uživam. Kaj pa diši vam?

Ženske vladajo svetu. To je neizpodbitno dejstvo, čeprav se večina moških tega še ne zaveda in tišči glavo v pesek, a dejstva govorijo drugače ...
V ZDA je ena glavnih kandidatk za predsednico Hilary Clinton, na vodilnih mestih uspešnih podjetij je čedalje več žensk, v vojski mora čedalje več vojakov skočiti iz letala na glavo brez padala na ukaz ženske polkovnice, pri seksu je zdaj večinoma ženska spodaj, da se moški matra in švica, ženska pa uživa; dominacija v postelji, kjer ona vihti bič in jezik, on pa jo prosi za milost, je postal vsakdanjik v marsikateri spalnici. Žal pa si tudi na področju zadovoljevanja svojih spolnih potreb, ženske vse pogosteje pomagajo z elektrificiranimi high-tech ogrevanimi plastičnimi dildoti, ki se jih vsako leto proda več.
Zdaj pa so britanski znanstveniki razvili še tehniko, s katerim lahko ženski kostni mozeg spremenijo v spermije in so s tem zabili še zadnji žebelj na krsto moškosti. Pri tem velja poudariti, da bodo s to tehnologijo samooplojevanja, ustvarili le ženske dojenčice, ker ženske nimajo kromosoma Y. Torej lahko v prihodnosti pričakujemo, porast števila žensk in po napovedi najbolj pesimističnih, izumrtje moške vrste v naslednjih 150 letih.
Moškim torej ostane dvoje, ali se prepustimo usodi in ne naredimo nič, ter se še naprej posvečamo nogometu in pivu, ter čakamo bridki konec ali pa se odločimo za napad. Seveda imajo tudi ženske nekaj šibkih točk, ena izmed njih je ženska nevoščljivost, saj je ni hujše sovražnice, kot je ženska ženski, ki ji nekaj zavida, magari šminko. Če spremo ženske med seboj, nam mogoče celo uspe in nas ženske sprejmejo kot nepogrešljive hišne ljubljenčke in zaupnike, čeprav bi po vsej verjetnosti za to izbrale samo geje. To pa predstavlja problem za nas moške, ki nam pogled na žensko, požene male možgane med nogami v stoječ položaj.
Druga možnost, da ne izumremo, pa je bolj nasilna. Potrebno bi bilo, da začnemo z načrtnim uničevanjem vseh tovarn, ki proizvajajo dildote in ostale ženskam tako ljube igračke in da na vse jumbo plakate in v vse revije ala Cosmo, objavimo celostranske oglase v smislu: "Fuck off dildos, I want a real piece of hot meat". Če nam ne uspe, hasta la vista companjeros, se vidimo na drugi strani.