Danes ponoči, se je na drugem koncu sveta začel dogodek, ki ga vsako leto pričakuje vsa južna Amerika in še kakih milijon bogatih turistov iz ostalega sveta. Karneval v Riu. Prav tako kot pri nas v Cerknici, kjer za pusta "ablast inu čast" prevzamejo Butalci, tudi v Riu prevzame oblast nad mestom kralj karnevala, (čigar ime spominja bolj na kakšnega strica iz Velike Kladuše); kralj Momo. Ko prejme ključe mesta, je v mestu dovoljeno vse in to dobesedno. Lahko pošlataš ali pa kar na tiča nasadiš sosedo, ki si jo ogledoval celo leto, ženske lahko hodijo okrog nage in razkažejo svoje nove silikonske pridobitve, fantje pa lahko kar sredi ulice če jim paše, priredijo tekmovanje za mistra najdebelejše glavice ... skratka teden popolne nemorale. V takih okoliščinah sploh ni čudno, da poraba kondomov v karnevalskem tednu zraste za milijon procentov, pa še te se mi zdi, porabijo turisti. Skratka vročekrvnim latinosom se bo v tem tednu dogajalo na polno. Pri nas pa se bo glede na našo tradicionalno vkoreninjeno moralo, večini zdela sporna že kakšna malo bolj seksi medicinska sestra ali bog ne daj prostitutka, ki bo hodila na pustno soboto po ulicah. Sicer pa itak velja, da tisto kar glumiš za pusta, si nekje v podzavesti želiš biti tudi v resnici.
p.s. Moja doktorska halja je že v pranju. Doktor ginekologije Alček Ščeget, opolnoči zopet odpira svojo ordinacijo. Wanna check your condition downthere, girl?

Še pod včerajšnjim vtisom, sem danes spesnil tole.

Zavijanje vetra v krošnjah dreves,
šumenje reke v dolinah čudes,
užitek ženske iz sedmih nebes,
vrtenje oblakov, pripravljenih na divji ples.

Počitek v najbolj mehki travi,
vonj kovine, v mrtvi ekstazi,
nedolžno upanje strtih teles,
vse se pripravlja na krokarjev ples.

Lahko sicer upaš, lahko se boriš,
lahko se upiraš, na ves glas kričiš,
trgaš verige, jokaš na glas,
a tako kot za vse, prišel je tvoj čas.

Danes sem se odpravil na obisk k prijatelju, ki ima že 10 let za svojega najljubšega prijatelja; krokarja. Dokazano ena najbolj pametnih ptic, ki jo marsikdo povezuje z temačnimi silami smrti, kar je navsezadnje tudi res. Krokarji so mrhovinarji in zato so ponavadi v zadnjih trenutkih življenja živali, njihovi sopotniki na drugi svet. Postanejo pa tudi plenilci. Obožujejo meso, predvsem mladih jančkov in kozličkov. Na Irskem, kjer gojijo veliko drobnice, so najhujši plenilci ravno rojenih jančkov in veljajo za najbolj krvoločna bitja. Mnogo irskih bajk govori tudi o tem, da se je vedno pred vdorom Vikingov pojavila jata krokarjev, saj naj bi imeli preroške sposobnosti glede prihoda smrti, zato jih tam na veliko pobijajo.
Prijateljev krokar je kraljevska žival. Njegovo perje se sveti, njegov kljun grozi vsem, ki jih ne pozna, da lahko ostanejo brez enega ali dveh prstov, zdi se da lahko njegove črne oči prodrejo globoko v dušo, njegovi kremplji se zdijo smrtonosni. Ter še nekaj je, kar ga naredi še bolj misterioznega, krokar zna govoriti. Z popolnim človeškim glasom te okara s kurbo, pizdo, kurcem, barabo ... Ljubim krokarje. So veličastna bitja, ki se borijo s smrtjo, da bi preživeli.

Drage redne bralke in priložnostni bralci dotičnega bloga, moj blog ima novo kapo; "umetnijo" zgoraj. Vsako vaše mnenje in komentar sta zaželjena. Če vam "umetnija" se dopade ne, toliko bolj! Sedaj je porihtan tudi dostop na blog, preko spletne strani http://www.dickyhardy.si/

Končno! Se mi zdi, da bi mogoče to bilo to in da sem končno našel način, da svoj blog povežem s svetom tudi preko lastne krajše domene. Prebral sem vse možne komentarje in članke na to temo na netu in v zadnjih dveh dneh poslušal kakih stopetinosemdeset mnenj računalniških genijalcev, kako se to naredi, čeprav mi konkretnega odgovora na koncu ni ponudil nihče. Tudi pomoč preko bloga se je izkazala za jako jalovo in skorajda sem že izgubil upanje, ko mi pade na glavo luster in žarnica zagori. Mogoče se bo komu zdela rešitev malo češkoslovaška, a jebi ga, važno da dela!
Naj živi http://www.dickyhardy.si/

Zakupil sem domeno, dickyhardy.si, a nekako ne znam nastaviti domeno tako, da bi moj trenutni blog prebival pod streho le te. Gledam se v špegu, če sem že kaj blond, pa na to nič ne kaže, butam z glavo ob zid, nobena žarnica ne zagori, kličem comp palčke na pomoč, pa imajo vsi zasedene linije... Je v deželi tej kdo, ki mi lahko pomaga, da spravim registrirano domeno v pogon in bo moj blog zasijal v vsem svojem sijaju pod krajšim web naslovom. Za pomoč bo pomagač bogato nagrajen z dotičnim izdelkom na sliki zgoraj.

Zaradi polne lune vedno slabo spim. Takrat v roke vzamem kakšno izmed knjig, na katerih se mi nabira prah. Parfum, Patricka Suskinda je že ena teh, zelo hvaljenih iz vseh vetrov, a mi je do sedaj še ni uspelo prebrati, zaradi pomankanja časa, se ve. Recenzija sledi ... v naslednjih dneh.

Blond, rjavi, črni, rdeči, skodrani, dreadasti ... vsi kožuščki so lepi in ob primerni higieni mehko prijetni na otip, dokler se v tisti dolini, kjer se nogi stikata, ne pojavi teta Britvica ali cela družina Depilator. Takrat pride do strašnega masakra in mehki kožuščki žalostno izginejo. A upanje umira zadnje in trendi se tudi na tem področju čedalje bolj spreminjajo.
V zadnjih letih smo bili priča vsesplošni gonji zoper kakršnokoli dlako, ki naj bi krasila vstop v dotično dolino greha. Konec te miselne prevlade je napovedala na podelitvi letošnjih porno oskarjev, porno diva Jenna Jameson. Njeno izjavo, da je ženska brez dlak spodaj kot kura brez perja, je vzbudila nemalo zgražanja in obenem odobravanja s strani marsikaterega producenta v dotični industriji. Na njenem zadnjem porno projektu, se dotična gospodična bohoti z kožuščkom obritim v obliki srčka, ter v nekaterih scenah celo v obliki zvezde, kar je nov trend, ki ga bo prav gotovo zaneslo tudi v naše kraje. Prav gotovo pa bo trend, zelo zahtevnih oblik spodnjih frizur prinesel tudi dodatno dejavnost depilacijskim salonom, zato tudi sam razmišljam o odprtju prvega "Lulika Frizeraja" v Sloveniji.
Zainteresirane stranke pa preden moj frizeraj odpre vrata, pozivam, da izpolnijo anketo o svoji trenutni ureditvi kožuščka, ki se nahaja desno.

Danes zjutraj sem se po točno enem mesecu obril. Šlo je za neke vrste eksperiment v katerem sem želel znanstveno potrditi ali ovreči trditve revij, ki se ukvarjajo z poznavanjem ženskih duš in moških tičev, da so neobriti moški manj privlačni za nežnejši spol.
Moje enodnevne ugotovitve so sledeče:
- približno 70% žensk je opazilo spremembo in pohvalilo moj nov izgled.
- približno 80% žensk je menilo, da obrit izgledam mnogo mlajši.
- približno 90% se je opredelilo, da so moški brez brade privlačnejši.
Na podlagi enodnevne analize lahko zaključim, da ima dandanes sveže obrit moški veliko večjo možnost, da bo všečen ženskam, kot neobrit primarno poraščen alfa samec. O britju pri ženskah ... pa sledi natančna analiza v prihodnjih dneh.

Včeraj se je spet po dolgem času zbrala naša družba gverilcev v enem od še zadnjih bifejev, ki spominjajo na beznice revolucije.
Natakarica Mici z brki za šankom, obrabljeni stoli in mize, ki so v svoji zgodovini prestali vse razen vesoljnega potopa, maršalova slika skupaj z trpečim odrešenikom na steni, zbor pijančkov, cigumigu muzika, odkrušeni kozarci, smrdeč wc ... Vse kot pred pedesetimi leti, z dvema izjemama. V lokalu ni dimne zavese čikpuhalcev, zaradi tega so zavese posledično dva odtenka manj rumene kot prej.
Bunker Baza, kot imenujemo še enega redkih lokalov v centru, ki ga niso preuredili v fancy lokal za polikano kapitalistično plemstvo ali njihovo razvajeno otročad. Gnezdo utopičnih idej revolucije, kjer so se rojevale ideje in otroci (v dobesednem smislu), ter hrabro pod mizo ali šank padala telesa omamljenih borcev. Dinozaver med lokali, katerega prag lahko prestopi le noga človeka, čistega v srcu in spokojnega v duši. In tako naj ostane na veke vekov. Amen.
Menite, da bi bilo potrebno takim lokalom, dati status zgodovinskega spomenika?

Danes sem se namenil na obisk k moji babici in dedku. Na dvorišču njune hiše me je bevskajoč z žalostnimi očmi sprejel njun hišni čistokrvni mešanec Reksi. Hiša je izgledala kot zakleti grad. Vsa okna zaprta z spuščenimi roletami, vsa vrata zaklenjena. Nikjer nikogar. Obesil sem se na zvonec in vstrajal dobrih pet minut. Nikogar nikjer. Naredil sem dva kroga okrog hiše in si v glavi že risal črne scenarije, kako so dedka in babico odpeljali vesoljci in v tem trenutku na njiju ravno delajo poizkus z elektrošoki. Še enkrat sem se obesil na zvonec in čakal. Končno se je oglasilo dedkovo hrkanje in njegov globok glas.
"Kdo je, jebempti ?" A, sem si mislil, na tale prijazni jebempti, je pa najbrž ujel mojo babico. "KGB, pred vrati, odprite!"
"Ti bom jst dal KGB, gavnar, kaj si se pa obesil na zvonec, saj si ga skoraj prežgal, jebempti." Vstopil sem čez vrata in zagledal babico z dedkovim Lugerjem v roki.
"Ja, pa kaj se pa vidva spet gresta, kavbojce in indijance?"
"A, si kaj vidu sosedovo Matildo?" je bila prva stvar, ki je zanimala dedka.
"Ne, sam Reksi je zunaj, pa prav lačen zgleda."
"Zunaj, je da čuva naju pred sosedo Matildo, se ga zelo boji, najbrž sva sam še zaradi njega živa."
"Kakšna Matilda, kdo vama pa kaj hoče?"
"Joj, poba pa ti nič ne spremljaš televizijo pa radio, a nisi slišu kaj je reku tisti sakretar na ministrstvu, da se mormo mi penzionerji bat samo Matilde."
"Če vidva tko pravita bo že res, upam da bosta uspešno obranila vajin bunker pred njo."
"Jebempti, da bova."
Popil sem najboljši čaj na svetu, ki ga kuha moja babi, nahranil Reksija in se odpravil domov. Po poti nazaj proti domu sem razmišljal, kakšnega hudiča bi šele ušpičil, dotični sakretar, ako bi objavil, da naj se upokojenci bojijo kakšne Francke ali Marije. Moja dedi in babi bi bila v tem primeru v vojnem stanju s pol folka ki ga poznata.
Ali tudi pri vas vlada izredno stanje?

Ljudje imamo bujno fantazijo, nekateri pa imamo tudi "jajca", da nekatere stvari izvedemo. A to kar sem doživel danes je tudi mene, vsega hudega vajenega eksperimentalca - šokiralo. V izložbi ene izmed butikov v centru našega glavnega mesta, sem opazil usnjeno jakno, katere kroj in material mi je bil zelo všečen na pogled, zato sem se določil, da povprašam v trgovini ali imajo mojo velikost. Vstopil sem v trgovino in se sprehodil do prodajnega pulta. Pogledam levo nikogar, pogledam desno nikogar. Malo pokašljam, potapkam z nogo, nič. Silence all around! Počasi sem se sprehodil proti garderobnim omaricam, od koder sem slišal tiho govorjenje in tam doživel šok in izpolnitev mokrih sanj večine moških. Tri gracije, precej popolnjene v svojih oblinah, so v položaju vlakca obdelovale luliko ena drugi in v to zelo majhni garderobi. Ob pogledu na to tihožitje se je zganil tudi moj spodnji Dicky, a sem ga z trdim prijemom umiril, na glas lepo voščil dober dan in zapustil trgovino. Jutri napadem nazaj, da pomerim jakno in se v oči zazrem tistim trem gracijam. Upam pa, da jih ne zasačim spet v kakšnem kočljivem položaju in ne ostanem le brez jakne, ampak ostanem tudi brez hlač. Je kdo od vas že doživel take vrste postrežbo?

Dottore Armani je spet zadel tiča na glavico. Za manekena, ki bo propagiral njegove nove spodnje gate na jumbo plakatih, si je omislil samega Beksovega Davida. Po zadnjih novicah so v Italiji pošle vse zaloge intimnih robčkov, saj gospodične špagetarke ob pogledu na Becksovo izboklino, doživljajo napade vsesplošne ovlažitve svojih lulik. Po preverjenih informacijah pri Mrs.Becks, je vse tam spodaj pristno in naravno in po njenih besedah dosega Becksov companjeros v dolžino velikost mladega pitona, obseg pa se giblje nekje okrog avspuha traktorja. Meni osebno se ako te informacije držijo, smilita oba. On zaradi tega, ker je vseeno poklicni fuzbaler in ko teka po zelenicah, mu njegov piton prav gotovo buta ob kolena in to boli, njena lulika pa mora po vsakem seksu z Beksom spominjati na ponesrečeno operacijo Michael Jacksonovega nosu. Dolžina in obseg organa sta sicer pomembni komponenti, a za dober seks je potrebno imeti tudi jajca, o teh pa Mrs.Becks ni dajala izjav.

Za vse tiste, ki smo odraščali v časih, ko so naši tastari hodili čez železno zaveso po Kinder jajčka, kavo in pralni prašek, so bili Smrkci veliki idoli. Kdor je zamudil nedeljski Živ-Žav in s tem tudi Smrkce, je bil v vrtcu v ponedeljek največja zguba in je do naslednje nedelje lahko kvečjemu osamljeno igral gnilo jajce. Smrkci so bili povšeči tudi tedanji oblasti, ki je iz nas hotela narediti poslušne pionirčke, kajti predstavljali so enakost socialistične družbe, vsi enako oblečeni, pridni delavci, ki živijo v podobnih hišah in imajo velikega rdečega vodjo Ata Smrka, ki jih s svojo razgledanostjo in pametjo rešuje pred hudobnim grabežljivcem Gargamelom in njegovim mačkom Azraelom, ki bi lahko predstavljala v tistem času grde kapitaliste, ki želijo Smrkcem uničiti njihov raj. Edini kratki stik v celotni zgodbi o Smrkcih je edina punca, ki nam je v tistih letih povzročala nemalo problemov, saj je bilo v našem vrtcu vedno več punc kot fantov. Smrketa pa je bila ena in edina oboževana med sami moškimi. To nam mladim nevednikom nikoli ni šlo v glavo, dokler nismo prišli v leta, ko smo ugotovili, da lulček ni namenjen samo lulanju in da je Smrketa najbrž zelo zadovol(je)na punca. Slava ji, Sneguljčica z svojimi sedmerčki se skrije!
Če danes pogledam risanke, če temu nasilnem sranju, ki ga vrtijo na TVju, lahko tako rečemo, se mi milo stori in se mi ne zdi čisto nič čudno, da se po naših šolah pretepajo in sprehajajo skorajda dojenčki z noži in pištolami. Osebno ne bi imel čisto nič proti, če bi se lahko preselil v Smrkolandijo, samo kakšno Smrketo več naj dodajo, če ne drugega zaradi konkurence. Takoj podpišem! Pa vse najboljše dragi Smrkci, za vaš 50. rojstni dan, pozabil vas ne bom nikoli!

Jp, tale moj blog se bo s temle mojim poizkusom lahko v prihodnje obrisal pod nosom za obiskovalce, ali pač ne? Tole je ena izmed mojih zadnjih stvaritev na področju poezije. Komentarji zaželjeni. Kritike, ki oberejo do kosti pravtako.

Gledam te v oči, v njih bolečine sled,
nešteto solza, izgubilo se je v dolinah tvojega obraza,
ne najde več tesnoba, poti iz tvojega srca,
in oči, ki nekdaj so tako žarele,
zdaj izgubljeno strmijo vame.

Odprta so nama bila ljubezni vrata,
in vsakdo ve, ki kdaj je ljubil,
da vihar ljubosumja, ko v srcu se razdivja,
ljubezni strastni, hitro krila vzame.

Kaj tajil bi, da ni res, da vse je laž,
kaj skrival bi oči v dlani in te prosil odpuščanja,
porabil bi lahko na milijone besed,
a popraviti ne mogel bi tega dejanja.

Vem, marsikatera bralka mojega bloga, mi bo očitala šovinizem, razpihovanje nespoštljivosti do žensk, moški egotrip na kvadrat, tiste z majhnimi pa še da sem nestrpen do skromnejše obdarjenih. Nič od tega ni res! Danes sem med vožnjo z mestnim avtobusom poslušal petnajstminutni pogovor dveh moških, ki ste sedela pred menoj, o joškah. Na to temo sta precej hitro skočila, ker si nista imela povedati nič novega v zvezi z delnicami NKBM, vojno v Iraku, podražitvijo naftnih derivatov in vremenu. "Veš, tista tamlada v računovodstvu ma pa res velike, skor bi rekel da ima D", je pričel malo starejši pleško z umazanim ovratnikom srajce. "Men se zdi pa da ima una v tajništvu, še celo večje..." je cmokavo ugotavljal sosed poleg. "Jebemu tiča, bi blo faj k nama bi dale obe mal pocuzat, kwa pravš." Smejala sta se k dve hijeni in vlekla pogovor o joškah, dokler nista spokala svojih uradniških riti na postaji iz avtobusa. Najbrž jih doma z bičem čakata ženi z res majhnimi joški, popolnoma nezadovoljeni že od prvega dne zakona, sem se tolažil. Osebno pa lahko rečem, da rad pogledam tako majhne štrleče, srednje kotaleče, kot tudi dvojni DD viseče, vse je konec koncev le stvar okusa.

Časi poceni seksa so definitivno mimo. V prihodnosti lahko pričakujemo, da bo seks za povprečnega državljana drag špas in dokaj redek posladek, pa ne zaradi cene uslug dam, ki se s tem poklicno ukvarjajo, temveč zaradi luksuznega izdelka, ki si ga moški pred akcijo nataknemo na spodnjega companjerosa, bolj znanega pod imenom gospod Kondom.
Danes sem se spet potikal po centru in tamkaj na glavni ulici, ki pelje proti Prešernovem trgu, stoji nemška podružnica veleblagovnice, kamor hodim kupovati originalno Nutello, ker se mi od ponaredka, ki ga proizvajajo na Poljskem in ga prodaja naš najboljši sosed ali avstrijski Šparovec obrača želodec. Malo sem postopal med mladenkami, ki so se vstrajno škropile z testerji parfumov, si ogledal zanimivo srednjeveško mučilno napravo za depilacijo moških intimnih delov, ter se med policami skrival pred varnostnikom, ki sem mu bil očitno precej sumljiv. Uspešno sem zaključil reševanje dveh kozarcev sladke tekoče čokolade in se odpravil proti blagajni. Ko sem čakal v vrsti pred blagajno mi je pogled ušel na lepo zložene svetle škatle z gospodi Kondomi. Tehle pa nikoli ni preveč, sem si rekel in izbral neko najbolj svetlečo škatlo v kateri je pet Durex kondomov. Na blagajni pa je sledil šok. Najprej sem pomislil, da se je prodajalka zmotila, a je vstrajno ponavljala ceno, za tisto svetlečo škatlo. Pa sem plačal, ter buljil kot tele v nova vrata, v račun ki mi ga je porinila v roke. Da se malo pomirim, sem odšel na kavo v bližnjo kavarno in med bentenjem izračunal, da bi ob uporabi dotičnih kondomov, ob predpostavki, da povprečno seksam trikrat dnevno, za kondome v enem letu plačal znesek v višini petih minimalnih slovenskih plač. Revnim in tistim na minimalni plači torej ostane Desanka Rokič, potencialna nezaželena nosečnost, okužba z vsemi mogočimi spolnimi boleznimi, celibat ali pa lahko ob nezmožnosti vračanja pufa banki razglasijo kondom bankrot.

Henry Chinaski v knjigi Ženske, Charlesa Bukowskega je moški, kakršen si želi biti vsak moški v svojem najglobjem bistvu. Neodgovoren, razuzdan, ženskar, non stop seksač, odvisnik na vseh ravneh, poet, boem, ekstremist, idol, skratka oseba, ki se ji jebe za vse, a ga ravno zato vsi obožujejo, predvsem pa ženske.
V njegovem življenju si sledijo ženske, pijača, ženske, pijača ... Seks je namreč zanj zgolj dejavnost, ki se ji ob ponujeni priložnosti ne odreče, kot slaven pisatelj pa podira na svojih predavanjih tako nadobudne študentke kot poročene gospe.
Knjiga je marsikateri feministki, ki jo je prebrala, dvignila vse kocine spodaj in zgoraj, marsikatera lezbijka, pa je v njej našla razlog zakaj jo bolj mikajo ženske kot moški. A vseeno se ženske pa naj si to priznajo ali ne, v bistvu bojijo moškega hudiča, po drugi strani pa jih ravno ta neustavljivo privlači in na te karte igra Henry in zmaguje.
Knjiga je mojstrovina, bere se lahkotno, a lepše diši v originalni ameriški izdaji, kot v slovenskem prevodu in se ne pusti odložiti do zadnje prebrane strani.
Ob tej priložnosti bi se zahvalil tudi londonski knjigarni McBeth, v kateri sem si "sposodil" dotični izvod. Thx. Jebemu, če nebi isto naredil tudi Henry!

Kitajski genetski stručkoti, so v svet poslali novico, da je prasica, ki so jo oplodili z geni svetleče morske meduze povrgla sedem mladičev, ki se jim zobje, parklji in jezik svetijo pod flourestenčno svetlobo. Na televiziji je neki poševnooki znanstvenik z debelimi špegli, razlagal da je to za človeštvo, največji dosežek v zadnjih dvajsetih letih, ker so prašiči po svojih telesnih značilnostih najbližje človeku, tako da bodo ta dosežek kmalu plasirali na ljudeh. Postavlja se mi samo vprašanje na katerem področju. Se nam bo v prihodnosti moškim svetil tič, ženskam bradavičke .... Po poročanju kitajske agencije za genetiko, so do sedaj največje navdušenje nad dosežkom pokazali raverji.

Danes sem se po dolgem času spet podal proti centru našega glavnega mesta. V oko mi je najprej padlo, da spermij lučk in štantov ob Ljubljanici ni več, pa tudi ljudi po ulicah je bilo samo za vzorec. Dogajanje na ulicah je spominjalo na kuliso v kakšnem romantičnem francoskem filmu, kjer ne sme biti preveč statistov v kadru, da sta glavna igralca dovolj vidna. Nenavadna tišina v primerjavi z norijo pred dobrimi desetimi dnevi. Jebenti, kje so pa vsi berači, Machu Pichku playback muskontarji, cigo harmonikaši ... nikjer nobenega, sem presenečen ugotavljal ... in se previdno obračal kdaj me bo kdo pocukal za rokav in me v polomljenih na pamet naučenih slovenskih stavkih prosil za par evrov. Nikjer nikogar. Očitno so se vsi poklicni berači vrnili pod svoje krove, ker so pokasirali dovolj evrov v času veselega decembra. Čeprav se mi zdi, da so jih mogoče odgnali tudi vrli možje postave v modrem, ker si glavno mesto v času predsedovanja naše države pač ne sme privoščiti beračev na ulicah. Kdo ve kam so vsi berači šli?

Nadzorovani smo, le še pod kontrolo nas nimajo, vsaj dokler bo tale stvar, ki se ji pravi internet, javno dostopna vsem za male denarje in bo seveda obstajala. Sicer se je pred volitvami govorilo, da naj bi vsaj v večjih mestih po naši ljubi državi, omogočili brezplačen dostop do interneta vsem, a očitno so telekomunikacijski lobiji hitro opravili s tem sanjarjenjem. No, stvar se zakomplicira drugje. Govorim o nadzoru vseh, ki karkoli prispevamo v to globalno informacijsko mrežo. Razumem Center Vlade RS za informatiko, da išče nevarne teroriste, pedofile ... na internetu, ampak se mi pa zdi skrajno čudno, da obiščejo moj blog, tudi po petkrat na dan, če pišem o čem aktualnem (spornem) za njihova ušesa. Mislim, da bi morali vsi, ki delajo na CVI vsak dan pred spanjem prebrati vsaj eno poglavje Orwellovega romana 1984, že zato da jih nebi kdaj zasrbeli prsti in bi se želeli postaviti v vlogo Boga urednika slovenskih spletnih strani.

Trenutno berem tole mojstrovino ... recenzija sledi.

Ne, ne bom pizdil in razpravljal sem si govoril, kdo je kriv za včerajšnji poraz Olimpije in s tem izpad iz nadaljnega tekmovanja v Euroligi, ampak mi tipkovnica ne da in možgani zahtevajo. Olimpija je u kurcu ... to lahko rečem brez slabe vesti, pa ne bom zlival gnojnice in iskal krivca v trenerju, organizaciji kluba, predsedniku, sanaciji in kar je še administrativnih razlogov. Problem je v igralcih, treh prekolužnih playerjih, ki se na vsak način bolj trudijo izgledat nevarni kot 50 Cent, namesto da bi igrali košarko in nekaterih naših pobov iz področja bivše Juge, ki jim njihovi menedžerji rišejo raj v NBAju, Olimpijo pa izkoriščajo bolj za lagodno pridobivanje izkušenj, kako naj se ne igra. Sorry, ampak da fukneš žogo izpod koša, preko sredine in jo s tem podariš nasprotniku, je malone izdaja kluba. Izdajalce pa se kaznuje, magari z odvzemom šelestečih zelenih bankovcev ali z nogo v rit. Dokler pod Tivolskim hribom, ne bo igralcev s srcem, ki jim bo v ponos nositi dres Olimpije, še tako zategnjena sanacija ne bo pomagala in klub bo potonil kot že tolikokrat v gosti ljubljanski megli.

Jebeš zlate globuse, oskarje, berlinske medvede, beneške orle ... v Las Vegasu, točneje v Mandalay Resortu, se bo 12. tega meseca odvijala že okrogla 25 podelitev filmskih nagrad, za najboljše filmske dosežke v porno industriji imenovane AVN (Adult movie awards). Obljubljajo dogodek svetovnih razsežnosti, tako v smislu obiska največjih porno zvezd našega časa kot podelitve, ki naj bi bila najbolj porno konkretna do sedaj. Razpisanih je preko 30 kategorij v katerih je nominirano okrog 200 najboljših igralcev in igralk in njihovih končnih filmskih porno izdelkov. Žal pa je podelitev že razprodana do zadnjega kotička že od lanskega maja, tako da si bomo lahko podelitev vsi ljubitelji tovrstne umetnosti ogledali le preko neta. Upamo lahko samo, da ne bo prišlo v času prenosa prireditve do bojkota storitev dostopa do interneta z strani visokomoralnih lastnikov podjetja T2, zaradi možne pohujšljivosti in moralnih zadržkov.

Jennifer Aniston iz dežele preko velike luže po zanesljivih informacijah išče osemenjevalca. Profija, ki ji bo daroval nekaj svoje sperme išče predvsem zaradi tiktakanja svoje biološke ure. Žal pa vsi avanturisti odpadete, saj bo vse potekalo preko epruvet. Očitno se Jenny ni odpovedala tudi potencialnim oplojevalcem, s katerimi je bila v partnerskih odnosih v prejšnjih letih, saj je izrazila željo, da bi ji lahko pri uresničitvi oplojevalske želje pomagal Pittov poba, ki po njenem dela lepe otroke. Angelina že vadi ubijanje na daljavo ...

Kdor prinese danes evrskih papirjev domov, kolikor jih je na sliki, temu bi lahko rekli, da ima spodobno službo in dokaj dobro zasluži; no vsaj zdi se temu tako. V starih tolarčkih, ki so nam jih izpulile evropske riti z pomočjo naših prepotentnih diplomirancev ekonomije, ki pa znajo predvsem računati za svoje riti in koristi, bi bil to zajeten kupček skoraj 200 prešernovih stricev. Tolikšen kupček stricev, pa ni bil zanemarljiv kupček denarja, temveč pravo bogastvo še kakšno leto nazaj, ko se je najdražja kava pila za 150 tolarčkov, liter bencina točil za malenkost nad 200 in se nismo ravno obremenjevali ali imamo v kuhinji varčno žarnico ali ne. Očitno je teh časov nepreklicno konec. Jutri se namreč približujejo nove podražitve, ki bodo dvignile ceno mesa, kruha, testenin, olja ... in ostalih za življenje človeka nujnih sestavin. Eno leto po uvedbi evra ugotavljam, da si lahko kupim manj in za tisto kar si še lahko privoščim, plačujem več kot prej. Tudi vam diši po novih fevdalnih časih, ki jih za nas pripravljajo gospodarji iz Bruslja?

“Čakam, čakam v trdi noči, in odprem hišna vrata, če kdo potrka. Po slabi usodi pride dobra, in pride tisti s čistimi nameni.”

Dnevniški zapiski, šestnajstletnice, ki so pretresli tradicionalno zaprto italijansko krščansko družbo so mi prišli kljub mnogo priporočilom dokaj pozno pod prste. A prsti so se mi tja do zadnje strani močno lepili na strani tega kratkega romana.
Neznanec, inštruktor matematike, gej in potem še gejevski par, sredi noči na ulici, v stranišču med poukom, sadist, petero naenkrat, z neznancem z interneta, lezbijka, mladenič, seks, seks, seks … Edina reč, ki zanima Melisso, je seks; nikoli sama s seboj, najmanj v dvoje. Zjutraj se zbuja, da bi lahko … potešila svojo hotenje po mesu, pa ni važno po kakšnem ... Njeno življenje, trpljenje, hotenje, obnašanje, želje, dihanje, vse hrepeni po tem, da bi doživela, nekaj novega in se osvobodila ... pa čeprav samo za nekaj trenutkov. Roman se bere tekoče, z intenzivnostjo porniča, se pred bralčevimi očmi odvrtijo vsi prizori in občutki, ki jih zaznava Melissa in ga poženejo v razmišljanje, če je seks v tem norem svetu res vse kar nam ostaja, da se osvobodimo.

Imeli smo zadnje dva dni po naši deželici izredno stanje, bliskalo, pokalo, grmelo, rafaliralo, detoniralo se je kot včasih na fronti, kjer reka nam zelena Soča teče. Skrit za smrekico z ugasnjenimi lučkami, da nebi bil prelahka tarča, ter z barikadami iz povštrov in z dekami pokrit, čakal sem trenutka ko sovrag plane mi v moj brlog in raztrešči ga na kose.
Na ulicah zdaj vlada pustinja, ljudi in ostalih živih bitij videti ni, očitno masakar bil je hud in živih je bore malo nas ostalo. Zato z desnico stiskam svoj AK-47 in tipam za pasom ako imam še kaj bomb z purflom kitajskim nafilanih, ki izpulijo mi jih lahko le iz mrzlih mrtvih rok mojih, ako se še enkrat bitka vname in sovrag odloči se izvesti desant spet na moj brlog.

Leto matere svinje se poslavlja, pred nami pa nam v oči blešči leto živali, ki se prav tako nerada umiva in se v množicah plodi; gospa podgana. Zdravo in srečno !