Dež in bradavička

Težke dežne kaplje so me včeraj zbudile iz spanca. Oblekel sem si svoj zeleni frak in jo mahnil poiskati kakšno motno lužo. Prav počasi sem skakljal proti gostilni "Pri komarčku", kjer točijo odličen mušji milkšejk, ko me je pograbilo nekaj nad mano. Bil je eden tistih človeških stvorov, bolje rečeno bila je, ki nam zastrupljajo vodo in nas neusmiljeno razmažejo po asfaltu, ko nas povozijo z svojimi velikimi smrdljivimi škatlami na štirih kolesih, ko prečkamo njihove ceste.
A izgleda, da gospodična, ki me je ugrabila, le nima slabih namenov z menoj. Vseskozi me namreč poljublja, čeblja nekaj o princu na belem konju in me polaga na nekakšne okrogline na katere vrhove vstrajno plezam.