Leti, leti ... mrtva čebela

"Ljudje smo smrtni strup za naš planet", to je izjavil znani francoski biolog Denuvesse, v času največjega razmaha poljedelske industrije, ki je slonela na povečani uporabi pesticidnih sredstev v začetku pedesetih let prejšnjega stoletja. Ameriko in Evropo je po drugi svetovni vojni zajel baby-boom, ljudje so se množili kot mravlje in lačnih ust je bilo vsak dan več. Nad koruznimi polji so vzletali bombniki, ki pa niso spuščali bomb, ampak atrazin. Na poljih ni bilo plevela, ni bilo školjivcev, ni bilo ničesar živega, razen koruze ... Človek podleže in izklopi zdrav razum, ko začuti, da bo lačen in žejen. Boji se, ker ve, da ga zaradi pomankanja hrane in vode čaka smrt, zato ne izbira sredstev, tudi ubija zato, če je potrebno.
In potem smo tukaj, kjer ni več vrnitve nazaj. Zastrupljeni z pesticidi in genetsko spremenjeno hrano in z debelimi trebuhi strmimo v ekrane, preko katerih nam vrtijo reklame. Reklame za hrano in kozmetične izdelke. Ker je hrana postala biznis, velik biznis ... je vse v zvezi z hrano, le še ekonomska računica. Več pridelaš, več kasiraš. Jebeš kvaliteto, važna je kvantiteta.
In ga vidiš, slovenskega neosveščenega kmeta. Posipa, škropi ... vse za to, da bo lahko pred svojim silosom čimprej parkiral high-tech traktor, ter si kupil Porša, s katerim bo hodil na njivo čekirat, kako rastejo njegove prehrambene delnice. Jebeš to, če zaradi tega, ker je malo preveč pošprical po svoji koruzi, pogine tretjina vse populacije čebel v Sloveniji. Ko jebe čebele, ta kurčev mrčes ... važno, da bo profit.
"Ko ne bo več čebel, bo v roku treh let izumrlo človeštvo".
Albert Einstein