Amsterdam Trip

Začelo se je tako in tam, kjer se ponavadi začnejo vsi načrti, naše internacionalne potovalne združbe (IPZ), torej v bazi imenovani Brlog, seveda v družbi nekaj steklenic piva. Tomo, neuradno predsednik te združbe, skoraj diplomirani botanik, je z leskom v očeh listal knjigo - Tulipani Nizozemske. Naenkrat je zadonel njegov glas: »Gremo, na Nizozemsko, pogledat kako rastejo tulipani.« Ideja ni naletela na gluha ušesa, med nami namreč ni bilo junaka, pa čeprav je večina prepotovala Evropo, po dolgem in počez, ki bi že obiskal deželo tulipanov. Na mizi je ostajalo, čedalje več praznih steklenic, vnema za potovanje, pa je z vsako rundo naraščala in le prisebnost natakarice, ki nas je pravočasno deportirala iz lokala, je botrovala temu, da se nismo takoj vsedli v avto in krenili proti Nizozemski.
Naslednji dan, ko so se glave ohladile in misli zbistrile, je bila sklicana izredna seja IPZ-ja in sprejet sklep, da se odpotuje čimprej. »Če že napademo, udarimo v center, torej v Amsterdam«, je taktiko našega popotniškega napada obrazložil Miki, večni študent obramboslovja, specializiran za taktične premike naše združbe. Odločitev o cilju potovanja je bila soglasno sprejeta, na dnevni red pa je prišlo odločanje, s čim potovati. Predlogi o potovanju z letalom in vlakom so bili preglasovani, predvsem iz finančnega stališča, saj bi pot tja in nazaj, veljala dva zelena euro stotaka na osebo. Torej s čim in kako najceneje, se je glasila naloga, s katero smo si kar precej dni, obremenjevali naše možganske celice. Idealna rešitev je padla kot iz neba in popolnoma nepričakovano. TASov Golf II., last Mikijevega dedka, dizel z mini porabo, z nekaj več kot četrt miljona kilometrov na števcu, je naenkrat postal naša potovalna raketa.
Sultan, kot je Mikijev dedek Jožko, ljubkovalno klical svojega osemnajst let starega cestnega bojevnika, nas je na dan odhoda pričakal »friško« opran in posesan. »Pobje, ne ga srat, kaj z mojim Sultanom, pripeljite mi ga celega in na štirih kolesih nazaj«. In čeprav je dedi Joško deloval dokaj brezbrižno, ko nam je izročil ključe, smo imeli občutek, da je vseeno spustil kakšno solzo, ko smo zapeljali za prvi ovinek.
Kilometri, našega potovanja so se pričeli nabirati, Sultan je lepo grizel v vzpone čez Avstrijske alpe in dobrohotno zabrenčal, ko smo se preko Nemčije spustili na Nizozemsko ravnico. Dvanajst ur vožnje, menjava za volanom na vsaki dve neprespani uri, neskončni monotoni kilometri avtocest, precej možate natakarice v obcestnih restavracijah, menjava počene gume brez dvigalke, vse to je pokvarilo dotlej pozitivno karmo naše popotniške ekipe, a volje videti mesto tulipanov, nam ti dogodki niso zlomili.
Amsterdam nas je pričakal osvetljen v milijon neonskih luči in z prijetnim presenečenjem v obliki izredno urejenega hostla z dvoumnim imenom Bullfrog. Z receptorjem po videzu sodeč, nekje iz ene od nekdanjih nizozemskih kolonij v Karibih, smo se po polurnem barantanju, iztržili ugodnih 15 evrov na glavo. Sobe, z eno besedo razkošje, ki ga popotniki našega kova niso pričakovali od hostla, so nas takoj spravile v domače razpoloženje. Utrujenost je naenkrat izginila, želja začutiti utrip dogajanja na neonsko osvetljenih nočnih ulicah, pa nas je takoj pognala v amsterdamsko noč.
»Najprej moramo poiskati bazo, iz katere bomo potem izvajali desante, na ostale dele mesta«, je bil spet taktično pameten Miki. Stayokay Stadsdoelen, Kadinsky Waromesils, Balthazar Rouge so bila imena, ki nam niso nikakor sedla v ušesa, pa tudi mehkih nog in trde glave, se presneto težko spomniš tako kompliciranih imen. »Greenhouse«, to je to, je ves navdušen kričal Miki, to bo naša baza. Simpl ime, pa še hiša je res vsa zelena, je pritrdila Tinči, edina pripadnica nežnejšega spola, ki si je upala z nami tremi moškimi junci, polnimi testarona, na to pot v neznano. »Welcome to the Greenhouse coffeshop, the best in Amsterdam«, nas je takoj pri vhodu pozdravila hostesa, oblin in telesnih vijug boljša, od marsikatere vrhunske svetovne manekenke. »Kiklca, Marija pomagej, kako kratka kiklca« je zadovoljno krulil Tomo.
Odločitev o bazi je torej padla. »Vsak dan, ob desetih zvečer zbor in štetje manjkajočih članov v bazi, do nadaljnega četa voljno!« se je glasil Mikijev ukaz. Razkropili smo se po ulicah Amsterdama in se navkljub obljubam o vsakodnevnem javljanju v bazi, našli po naključju, šele ob odhodu.
Ko zakorakaš po ulicah Amsterdama, takoj začutiš, da imajo glavno besedo v prometu po mestnih ulicah kolesarji in ne avtomobili. Najprej sem obiskal najbolj znan nizozemski muzej Rijksmuseum, ki ima v lasti največjo zbirko Rembrantovih in Van Goghovih del in pred njim doživel bližnje srečanje z kolesom nekega sivobradega dedka, ki mi je v meni nerazumljivi nizozemščini po vsej verjetnosti preklel familijo tja do sorodnikov, ki so živeli še v času Marije Terezije. Nad slikami Van Gogha, sem bil skrajno impresioniran, saj izžarevajo tako močno energijo in so tako barvite, da sem posumil, da je Vincent, že takrat eksperimentiral, z v njegovem času, mogoče še legalnimi opojnimi substancami. V naslednjih dneh sem se potepal po različnih delih mesta, na stojnici kupil lesene coklje, ki so najbolj prodajan nizozemski turistični artikel, takoj za čebulicami tulipanov, ki jih kot nori najbolj kupujejo turisti iz Islandije, čeprav nisem ravno prepričan, da tulipanom ugaja islandska celoletna zimska klima.
Seveda, pa je naporno potepanje po mestu zahtevalo tudi svoj davek, v konzumaciji hrane in pijače v precejšnjih količinah, ki pa jo v Amsterdamu ne manjka. Najbolj sem se oblizoval po obilnem obroku »Bitterballna«, ocvrtih mesnih kroglicah z gorčico, seveda poplaknjenih z dobro mero Heinikena ali Amstla. Vrvež ljudi me je zvabil tudi na bolšji trg na Waterloopleimu, kjer sem si po zagotovilih prodajalca, kupil starinsko žepno uro, ki je bila last znanega nizozemskega pirata, ki je ropal po karibskem morju pred dvesto leti. Zanjo sem po dolgotrajnih pogajanjih odštel 10 eurov. Z kupčijo sva bila zadovoljna oba, jaz ker sedaj po zaslugi te ure, ne zamujam več in prodajalec, ki mi je drago prodal odlično kopijo starinske ure, izdelane po vsej verjetnosti nekje na Kitajskem.
Vstopil sem tudi v svet Anne Frank, svetovno znane po svojem dnevniku, ki ga je pisala, saj sem obiskal hišo v središču Amsterdama, kjer skrivala med drugo svetovno vojno. Vstopnina za ogled je kar precej zasoljena, a se ogled splača, saj je oprema celotne hiše, še vedno v slogu opreme izpred šestdesetih let. Obiskal sem tudi Cannabis Collage, univerzo na katero se lahko vpišejo le redni konzumenti, te v Amsterdamu zelo razširjene zeli, ter na vrhu De Gooiera, največjega amsterdamskega mlina na veter, zgrajenega leta 1725, popil najboljšo kavo v svojem življenju.
Za nočne podvige v ulice Red Districta, sem s seboj povabil Tinko, da nebi izpadel preveč potreben potešitve, ter tako počasi in z užitkom pregledal vso ponudbo gospodičen stoječih za steklenimi vitrinami. Moram priznati, da je bila večina greha vrednih, a sem kasneje v pogovoru z nekim domačinom izvedel, da so najlepše med njimi, ponavadi transeksualci. Madona, sem si mislil sam pri sebi, mora pa biti hec, da si izbereš najlepšo rožico za posteljno zabavo, potem pa nekje na sredi akcije, potegne na plano svojega curaklja. Za potrpežljivost in pomoč pri ogledih je Tinka dobila šopek tulipanov, ki so na stojnicah presenetljivo poceni.
Zadnji dan, sem na ulici pred našim hostlom, zagledal znana obraza svojih soborcev. Utrujena, neprespana, bleda obraza, dva para rdečih oči in nestabilen korak, to so bili prvi znaki, da sta Tomo in Miki radosti Amsterdama preizkusila z veliko žlico. Posadka se je zbrala in padla je odločitev, da se odpravimo proti domu in zapustimo mesto tulipanov ponoči, da bo slovo čim lažje.
Sultan, je po dizelsko zahrkal, pomižiknil s svojimi okroglimi lučmi, ter našo četverico hrabrih popotnikov, zopet po premnogih kilometrih avtocest, pridno in varno popeljal domov. Hektolitri Red Bulla in kave, so pogruntavščina in način, da je voznik po štirih urah vožnje po avtocesti še vedno buden in na preži kot mlad zajec. Tako smo se, razen manjših težav na avtocesti, ki so nam jih povzročili preveč zagreti ošterajh kriminal polizej, ki so jim bili predvsem sumljivi leseni coklji, brez težav prebili na rodno grudo in tako zaključili našo pustolovščino.
Tomo in Miki, sta svojim boljšim polovicam zamolčala dogodivščine v rdečih četrteh Amsterdama, v katerih sta po lastnih trditvah porabila vsak po škatlo kondomov.
Tinka se je odločila, da študij nadaljuje na Cannabis Collegu, saj naj bi tamkajšnji študentje imeli boljšo karmo, kot na ljubljanskem filo faksu.
Sam sem vsem, kupil vsaj dve številki prevelike coklje, tako da se poleti vračam v »mesto tulipanov«.