Vonj je duša bitja

Včeraj pozno ponoči sem jo odložil na nočno omarico z precej zmedenimi občutki in anarhijo v mislih. Knjigo Parfum, Patricka Suskinda namreč. Zgodba se namreč v začetku bere dokaj klavrno in nezanimivo, to pa je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj mi je kar nekaj dni obležala na pralnem stroju v kopalnici, kjer sem jo ošvrknil z pogledom le, ko sem opravljal potrebo na wcju. Potem sem se včeraj pošteno usral in je smrdelo. "Kot bi dihurja na dvoje pretrgal " bi rekel moj dedi. Pogled se mi je ob vseh teh vonjavah ustavil na knjigi, ki me je z neko neznano silo klicala, naj jo vzamem v roke. Prvo polovico knjige sem prebral kar tam na straniščni školjki. Zgodba je bila premočna, da bi odnehal in pregloboka, da ne bi po par prebranih straneh, pol ure premišljeval o vsem kar sem prebral.
Vonj je duša bitja. Ali lahko človek v resnici opiše vonjave z besedami? Dotakniti in videti jih ne more, torej je vonj, res duša vsakega bitja? Ali ljubezen diši? Zakaj se ljudje parfumiramo? Kako dišim jaz? Si res izbiramo prijatelje in partnerje na podlagi njihovega vonja? Je vonj res le zmes molekul pomešanih z kisikom, ki jih zanese v naše možgane in jih lahko obnori ali v njih vzbudi odpor? Sem bil do sedaj pozoren na to? Ali obstaja vonj, ki te lahko ponese v nebesa? Esenca norosti. Take vrste vprašanja so mi krožila po mojih mislih in mi burila domišljijo.
Na koncu sem prišel do zaključka, da se v resnici družim, prijateljujem in ljubim le osebe, ki mi dišijo. In da je ni lepše stvari kot zbuditi se zjutraj ob nekom, ki mi diši, diši po sebi. Jebeš parfume za sto evrov, če ne diši tvoja duša ... jebeš instant vonjave, ki se razdišijo in se pod njimi skriva pokvarjena duša človeka. Meni poleg nekaterih ljudi dišijo še barve; akrilne, oljne, pastelne ... zato danes ustvarjam v meni najljubših vonjavah in uživam. Kaj pa diši vam?