Upokojenci vs. Matilda

Danes sem se namenil na obisk k moji babici in dedku. Na dvorišču njune hiše me je bevskajoč z žalostnimi očmi sprejel njun hišni čistokrvni mešanec Reksi. Hiša je izgledala kot zakleti grad. Vsa okna zaprta z spuščenimi roletami, vsa vrata zaklenjena. Nikjer nikogar. Obesil sem se na zvonec in vstrajal dobrih pet minut. Nikogar nikjer. Naredil sem dva kroga okrog hiše in si v glavi že risal črne scenarije, kako so dedka in babico odpeljali vesoljci in v tem trenutku na njiju ravno delajo poizkus z elektrošoki. Še enkrat sem se obesil na zvonec in čakal. Končno se je oglasilo dedkovo hrkanje in njegov globok glas.
"Kdo je, jebempti ?" A, sem si mislil, na tale prijazni jebempti, je pa najbrž ujel mojo babico. "KGB, pred vrati, odprite!"
"Ti bom jst dal KGB, gavnar, kaj si se pa obesil na zvonec, saj si ga skoraj prežgal, jebempti." Vstopil sem čez vrata in zagledal babico z dedkovim Lugerjem v roki.
"Ja, pa kaj se pa vidva spet gresta, kavbojce in indijance?"
"A, si kaj vidu sosedovo Matildo?" je bila prva stvar, ki je zanimala dedka.
"Ne, sam Reksi je zunaj, pa prav lačen zgleda."
"Zunaj, je da čuva naju pred sosedo Matildo, se ga zelo boji, najbrž sva sam še zaradi njega živa."
"Kakšna Matilda, kdo vama pa kaj hoče?"
"Joj, poba pa ti nič ne spremljaš televizijo pa radio, a nisi slišu kaj je reku tisti sakretar na ministrstvu, da se mormo mi penzionerji bat samo Matilde."
"Če vidva tko pravita bo že res, upam da bosta uspešno obranila vajin bunker pred njo."
"Jebempti, da bova."
Popil sem najboljši čaj na svetu, ki ga kuha moja babi, nahranil Reksija in se odpravil domov. Po poti nazaj proti domu sem razmišljal, kakšnega hudiča bi šele ušpičil, dotični sakretar, ako bi objavil, da naj se upokojenci bojijo kakšne Francke ali Marije. Moja dedi in babi bi bila v tem primeru v vojnem stanju s pol folka ki ga poznata.
Ali tudi pri vas vlada izredno stanje?