Smrkci

Za vse tiste, ki smo odraščali v časih, ko so naši tastari hodili čez železno zaveso po Kinder jajčka, kavo in pralni prašek, so bili Smrkci veliki idoli. Kdor je zamudil nedeljski Živ-Žav in s tem tudi Smrkce, je bil v vrtcu v ponedeljek največja zguba in je do naslednje nedelje lahko kvečjemu osamljeno igral gnilo jajce. Smrkci so bili povšeči tudi tedanji oblasti, ki je iz nas hotela narediti poslušne pionirčke, kajti predstavljali so enakost socialistične družbe, vsi enako oblečeni, pridni delavci, ki živijo v podobnih hišah in imajo velikega rdečega vodjo Ata Smrka, ki jih s svojo razgledanostjo in pametjo rešuje pred hudobnim grabežljivcem Gargamelom in njegovim mačkom Azraelom, ki bi lahko predstavljala v tistem času grde kapitaliste, ki želijo Smrkcem uničiti njihov raj. Edini kratki stik v celotni zgodbi o Smrkcih je edina punca, ki nam je v tistih letih povzročala nemalo problemov, saj je bilo v našem vrtcu vedno več punc kot fantov. Smrketa pa je bila ena in edina oboževana med sami moškimi. To nam mladim nevednikom nikoli ni šlo v glavo, dokler nismo prišli v leta, ko smo ugotovili, da lulček ni namenjen samo lulanju in da je Smrketa najbrž zelo zadovol(je)na punca. Slava ji, Sneguljčica z svojimi sedmerčki se skrije!
Če danes pogledam risanke, če temu nasilnem sranju, ki ga vrtijo na TVju, lahko tako rečemo, se mi milo stori in se mi ne zdi čisto nič čudno, da se po naših šolah pretepajo in sprehajajo skorajda dojenčki z noži in pištolami. Osebno ne bi imel čisto nič proti, če bi se lahko preselil v Smrkolandijo, samo kakšno Smrketo več naj dodajo, če ne drugega zaradi konkurence. Takoj podpišem! Pa vse najboljše dragi Smrkci, za vaš 50. rojstni dan, pozabil vas ne bom nikoli!