Bolan

Že drugi dan kuha me vročina in čaji z domačim šnopčkom, edina zame pitna so tekočina.

Hokej

Pod hribom, ki se Tivoli mu pravi, stoji dvorana zidana, pod njenim krovom, pa ploskev ledena, kjer se hokej igra. Pred dvorano, stoji štant Hot-Horse imenovan, ki daleč okrog slovi inu od njega vonj nosnice draži, ter se krog njega ponoči rado nabere mladenčev inu deklet veliko, ker želodec v to jih prisili. Krenil sem na tekmo hokejsko iz dveh jako močnih razlogov. Prvi je, da na plano ni bilo treba cekina evropskega nobenega za karto dati inu drugi kar že dolgo je tega ker na dvoboju hokejskem, bila je moja malenkost.
Med borci Olimpije, zastopali so barve našega glavnega mesta inu KAC ekipa iz dežele na severu, koder ihraste se hlače nosijo inu imajo deželnega glavarja, ki se z tablicami s krajevnimi napisi rad igra, vnel se boj je, ne boj mesarsko klanje. Bile tribune so nas polne, ki drli smo se na vse hlače, da bi se mreža KACu od paka zatresla. To zgodilo se je v uri polni sedemkrat ali je naša četa borcev enkrat več zabila inu v veseljaštvo ljudstvo zavila. Zategnjena pa ostala so grla zabavljačem, ki za irharje so navijali, ki bilo jih na tekmi je stotinja inu poklapani so z šali rdečimi oviti iz dvorane šli. Sam odšel sem iz dvorane z grlom vnetim inu srcem toplim.

Palme v Popru

Včeraj pozno ponoči, ključ odklenil je vrata mojega brloga, zaradi tega razloga inu mojega trudnega od poti zdelanega telesa inu duše, zapisalo se mi ni, včeraj nič. Zato danes, na beli dan dal bom, kako včerajšnji dan, se godilo je meni.
Zarana zapel mi je petelin, na mojem prenosljivem govorisluhu inu se moje oko je v skoraj še noč zbudilo. Culo svojo, ki na hrbet, si opasam jo, kodre grem kam inu želodec svoj, napolnil sem do roba. Kazalec na urokazu, kazal je skoro devet preč, ko odrinil od svoje sem koče inu se odpravil proti štacjonu, kjer se vagonovleki zbirajo. S perona četrtega, so po škatlah, ki same govore razglasili, da odrinil bo proti mestu Popru, ki se od pred kratkim tako kliče, ko za glavarja gor postavljen je bil šenjor Popovič, bo moj vagonovlek. Po navadi stari, zamujal je vagonovlek okrogle ure pol, nakar pripeljal se je s truščem jakim na peron. Naložili so nanj robe inu ljudi mnoge; sam poiskal sem si, kotiček topel s sedalom mehkim, v vagonih zadnjih te pošasti železne. Potegnil s perona je z silo veliko, iz peči dizelske potegnjeno inu zapodili smo po tirih hitro, kot najhitrejši konj v deželi naši ne more. Tam do vasi Pivka, kjer pokolje se piščancev inu kur taužnte inu se jih v mesne stvari predela, sledila sta nam sneg inu megla. Od toder naprej toplo solnce je posijalo inu se nebo zmodrilo, inu po morju Adrijanskem zaznala se je že vonjava. Zbog penzionerja, ki nažlampal se je žganice domače, ki v želodcu mu je zavrela, v mestu, ki Divača se mu pravi, napravili smo par vzdihov premora. Od toder slabo uro kasneje vagonovlek, ustavil se je na štacjonu glavnega mesta istrskega. Prvo, kar v oko je moje padlo, ko moja noga se zemlje je zopet dotaknila, bila je kajža v stanju slabem, kot da v njo udarila bi strela božja. Napis na kajži, da štacjona tega glavno je poslopje iz časa Mojzesa je skoraj gotovo.
Proti glavnem trgu mesta, kjer ob glavni promenadi, drevesa čudna rastejo, ki raja tu jih palme imenuje, oko moje prvič uzrlo je ta dan, gladino morja Adrijanskega. Zavil sem najprvo v pub po lordu Byronu imenovan, kjer po grlu spustil sem češko pivce, ki se Budweiser, po češkem mestu Češke Budjevice imenuje. V ušesa tod prvič tuja špraha mi je stopila, taljanska imenovana, ki govori se predvsem od ljudi, ki iz čevljarskega polotoka so prišli. Jako glasni so ti ljudje inu hitro govore, ter črno brozgo radi pijejo, firme Illy. Odtod noge nesle so me, po ulicah tesnih, kjer lahko sosed skozi okno, drugemu sosedu v lonec gleda, okol in okol tega mesta. V mestu je pristan velik, kjer ladje velike iz celega sveta pristajajo, ter ondodi s tem tudi veliko mornarjev s seboj pripeljejo. Iz tega razloga dosti je tam placov, kjer na srečo inu kocko lahko se igra, ter se mornarji po dolgih poteh z ženskami in pijačo potešijo. Pot peljala me je ob obali, proti mestu naprej, ki včasih na otoku so pozidali ga in zaradi tega Izola ga imenujejo. Prav posebej, kaj zanimivega nudi ne, to mesto, precej pusto je v zimskem cajtu. Ontod se posadil sem na dolg na kolesa nasajen voz inu proti mestu rož se odpravil, pogledati, če zgrajena je že palača hotelska, Palace imenovana. Jako je taljanskih ljudi tam po ulicah v pelcih kosmatih pohajalo inu na očeh črne naočnike nosilo radi sonca najbrž. Zavil sem v v gostilno prvo, kjer hrana se iz morja streže, kajti želodec moj jako na tanko je že krulil. Prinesti sem naročil si vina rdečega bokal inu školjke v lastnem soku kuhane, pedoči na buzaro imenovane. Reči moram hvalo na tem mestu, da školjke stekle so lepo mi po goltancu, prav tako vino sladko. Ontodi sem z korakom strumnim zakoračil proti palači hotelski, ki slavo naj bi prinesla mestu tem spet nazaj. Dela na palači zidani, proti koncu kažejo, inu palača se že lepo svetlika v objemu borovcev stoletnih. Mislim, da ko končana bo, mnogo plemištva inu denarcev zlatih polna, bogata gospoda, prestopila te palače noge bodo vrata. Malo pokrenil sem spet nazaj proti morju, kjer pogledov veliko nudilo se je na sonca zahod. Zaradi mraza inu burje, odločitev je padla, da krmilo obrnem nazaj pod domači mi krov inu enako pot ubral sem nazaj od koder prineslo me je. Noga zopet stopila je na grudo domačo mi krog polnoči inu so trudne oči se moje z lahkoto mi zaprle, ko telo moje v postelji je počivati začelo.

Obala vabi

Z vlečevagonom sem namenjen proti morju Adrijanskem .... raport sledi, ako se še dovolj zarana vrnem pod krov domači.

Je v centru še kaj odprtega ...

Žvižgajoč, si komad Foo Fighterjev, Pretender; sem lahkih nog krenil proti centru našega glavnega mesta, po Miklošiča ulici. V izboklino na sprednjem delu mojega obraza z dvema luknjama, mi je takoj zaneslo vonj kebaba inu pečenega testa s skuto, curek burek imenovano. Moje oči niso mogle se načuditi, koliko novih fasad, so dobile še včeraj na pol podrte v dva in več štukov zidane hiše. Sodna palača, se nam belo sveti, kot nedolžnega duša v raju. Hotelov ducat, za zdaj še praznih, že čaka diplomatov inu čislane gospode iz vseh evropskih vetrov. Tam kjer Preširna stoji nam kip, postavili so šotor, kot da Turci strašni, nam spet prišli so v vas. Luči je močnih kot ob kresu, zvoka toliko, da plaši deco mlado. Se zbralo je proleterov, kmetov, ruje vsake vrste mnogo. Gori na odru, v šotoru velikem, igra trubadur Kreslin iz ravnic prekomurskih doma, na svoje strunasto brenkalo.
Se pije mnogo vina vrelega s cukrom inu žavbami zabeljenega. Tam na desnem bregu reke, ki počasi se pod tremi mostovi vije, ni prazne je oštarije. Najbolj od vsih, pri Mačku je znana, se tam potrebna mladež zbira in bogata nam gospoda ljubljanska kazat hodi, svoje nove pelce. Odtodej se milozvočna muzika španska inu trubačev godba izmenjujeta inu ljudem srca in noge na poskok silita. Ljudem hudega ni tudi za želodce njihove, saj vročih psov, krajniše wurstov inu čevapov mnogotere so vrste. Tudi meni predno odpravil sem se, s korakom strumnim, nazaj pod krov bajte svoje z slamo krite, dali iz prstanca so jesti inu iz sita piti.

Božič

Vesel Božič! Vsem ki pa ga ne praznujete, želim lep in uživaški; dela prost dan.

Najdaljša noč

Če se vam je iz včeraj na danes ponoči grdo sanjalo in je bil vaš spanec podoben švicarskemu siru, se ne čudite. Najdaljša noč in nje sile teme, skupaj z polno luno, so po starodavnih običajih, najmočnejša kombinacija, ki pa ne vpliva ravno najbolje na počutje na zemlji živečih bitij. Od danes naprej se sile svetlobe zmagovito vračajo na čelu z njihovim glavnim virom – soncem. Če je še kaj neznalcev, ki ne vedo, da noč na svetega Silvestra, 31.decembra, ni najdaljša noč v letu in če so jo letos mogoče že prespali, več sreče v naslednjem letu.

Frankie Sinatra

Skozi zvočnike mi že nekaj dni prepeva Frank Sinatra aka "Voice". Njegov glas, se resnično dotakne srca in tam tudi ostane. Frank in jaz sva postala prijatelja v prvih razredih osnovne šole, preko takrat še črne zgoščenke, ki se je vrtela 45 obratov na minuto. Ko se je vnela vojna med oboževalci Gunsov in New Kids on the Block, tam proti koncu osemletke, sem na vprašanje, koga poslušam, vedno odgovoril; Sinatro, ter vedno ostal nevtralno nedotakljiv kot Švica. Potem sem odkril Capollovo triologijo Botra. Pred televizorjem sem vztrajno kampiral, dokler se nam ni pokvaril videorekorder in je moral fotrček odšteti mastne nemške orle za popravilo, takrat high-tech dosežka, proizvajalca Sharp. Pred spanjem sem si v tistem obdobju najprej ogledal triologijo don Corleona in Co., nato pa se je skozi moja ušesa, ležečemu na postelji, prelil skozi misli, Frankov glas. Frankove pesmi me od takrat naprej, spomnijo na tisti klasično elegantno gazdalinski slog, uživaštvo, lepe ženske, strast, ljubezen in minljivost vsega tuzemeljskega, razen njegovega glasu.

Patria - Pissmaker

Močni smo, najmočnejši. Evropi se tresejo hlače, če udarimo po mizi. Imamo svoje peklenske stroje in imamo jih mnogo. Pravkar smo se še dodatno okrepili, ker smo močno ogroženi. Hrvati silijo čez Dragonjo in Muro, Italjani želijo našo Gorico in naš pršut, osvobodili bomo Graz, da bomo lahko kupovali v Ikeji, Madžarom pa diši po našem Prekmurju, bogatem z nafto, zato na mejo z vojsko. Le še imena nimamo za naše nove bojne igračke, zato pa imamo ministra, ki ve kako se stvarem streže. Izgleda jako lep v uniformi in ima ideje in vizijo. Ako ni imena za naš bojni stroj, naj ga poimenujejo naši otroci, naše bogastvo pravi. In že imamo razpis po osnovnih in srednjih šolah, za poimenovanje naše nove bojne igračke. Minister, bi šlo skozi Pissmaker?

Šengen contra Martin Krpan!

Danes pade, še par ur nas loči od tega, dokončno meja z materjo Evropo, ki nas je do sedaj puščala stati z spuščenimi gatami pred svojimi vrati. Sedaj bodo dogodki, ko nam je z vso pravico, vestni carinik, lahko zaradi tega, ker je njegovo ženo ponoči bolela glava in si ni mogel sprazniti svojih prašnikov, razstavil naše prevozno sredstvo v prafaktorje, le še bled spomin. Nič več ne bo tistega večnega nadležnega vprašanja: "A mate kaj za prijavit?", nič več skrivanja mobilnih telefonov v notranjost rezervnih koles, avtoradijev pod sedež in petard v torbo stare mame. Seveda, pa zaradi padca meje ne gre na hitro v nemar dajati, staro slovensko navado in razvado, ki sega že tja daleč v čas Martina Krpana; da na črno pripeljano, na črno prodano, lahek zaslužek v denarnico dano. Za ta hobi pa bo poslej potrebno poromati dol proti jugu, na novo šengensko mejo z našimi južnimi sosedi. Naj se torej tekmovanje v švercu začne in naj zmaga najiznajdljivejši novodobni Martin Krpan.

PLAYtoy my gameBOY

Danes sem se po dolgem času lotil pospravljanja. To je jeben posel, zato slava čistilkam, so že vedeli v prejšnjih rdečih časih, zakaj je imela čistilka vedno plačo za pol direktorjeve. V zaprašeni škatli, med albumi znamk in Lego kock, se je zasvetil, moj ljubi Game Boy. Malo bogastvo v nalepkah nogometnega prvenstva, skupaj s skoraj polnim albumom je bilo potrebno, da mi ga je takrat uspelo izpuliti sošolcu iz osnovke. Preigral sem ga mnogo, včasih toliko, da se mi je še ponoči sanjalo kako preganjam Super Maria. Jebeš Play Station v vseh treh verzijah, X-box, jebeš najnovejše streljačine, strategije in ostalo sranje za katerega vedno potrebuješ boljšo grafično, kot jo imaš trenutno zaprto v škatli z ostalim čipkovjem. Pri Game Boyu ni teh problemov, ker je bil in bo zavedno PLAYtoy for every gameBOY. Trenutno igram Tetris in uživam, uživam, uživam ...

No smuking !

Pravkar sem prikruzal nazaj v svoj brlog. Zunaj se jebeni Dedi Mraz v rahlem minusu, bori z razpihamo teto Burjo. Ravno te hladne zimske razmere zunaj so botrovale, da mi je moj želodček v popoldanskih urah, nakazal v smer restavracije poševnookega strička Honga. Rad pojem kaj, kar diši po vzhodu, čeprav ponavadi v takih mrzlih dneh stavim bolj na kranjsko in zelje z ocvirki. Tam proti koncu Štepanca v smeri Bizovika, stoji Cesarsko mesto. Lampiončki in ostala zlato-rdeča obleka restavracije, ne pusti več vtisa na človeka vajenega pogleda na tovrstne restavracije širom naše ljube dežele. Natakarji in natakarice, mešanica ex-jugo; šta očeš majku ti jebem natakarjev, ter "ladkojekoca uha" meter velikih natakaric iz vzhoda. Sicer pa se prava vrednost te restavracije skriva predvsem v cenah postreženih proizvodov, ki jih zelo spektakularno pripravlja, v kuhinji iz katere se včasih prikaže ognja, kot v kakšni talilnici železa, striček Ho. Medtem ko sem se z pomočjo dveh bambusovih paličk, trudil v usta spraviti kos hrustljave race, me je pri tem opravilu, prekinilo divje kričanje in smeh pri sosedni mizi, kjer so po vsej verjetnosti dame srednjih let proslavljale zaključek poslovnega leta, v kakšni računovodski firmi. Moje ostro oko, je zapazilo, precej odebeljene plati le teh uslužbenk, ki po vsej verjetnosti presedijo na le teh večino dneva, zato jim to telo vrača z lepo odebelitvijo podkožne maščobe na dotičnem delu. Njihov pogovor me ni niti najmanj zanimal, ker pa so vljudno z svojim glasnim govorjenjem, očitno hotele vso okolico obvestiti o dogajanju v njihovih službah, se temu niso mogla, navkljub uporu, upreti tudi moja ušesa. Davek na to, pa provizija, pa rabat ... moja domneva se je potrdila, pisarniške riti na obzorju. Glede na količino steklenic piva na mizi in nazdravljanju z kitajskim žganjem, pa je bilo le vprašanje časa, kdaj bo pogovor nanesel na seks. Udarilo je tam nekje, ko sem pospravljal zadnje koščke ocvrtega ananasa. Najprej nekaj vljudnostnega uvoda, s tem katere vložke uporablja katera, nato pa direkt. Knock-out. Gospodična okrog tridesetih, se je pritožila da ji ne pride, ne tako ne drugače, ne z fantom, ne z punco, ne z plastičnim prijateljem, ne z prsti. Situacija pri mizi je postajala iz minute v minuto bolj napeta, obrazi zaripli, ustnice našobljene, oči izbuljene. V izbruhu teh osebnostno seksualnih spovedi, je ena izmed njih na plano iz torbice potegnila cigarete in jih tovariško razdelila med ostale, v nebo po seksu vpijoče sodelavke. Pokadilo se je kot iz dimnika termoelektrarne Šoštanj. Par sekund kasneje pa je restavracijo zajelo divje kričanje: "No smuking, no smuking, no smuuuuuking !" se je najprej začela dreti ena izmed natakaric, kmalu pa je isto za njo kot mladinski pevski zbor, začela ponavljati cela flota natakaric. Nastala je popolna zmeda, kričanje, preklinjanje, polivanje in žvenket kozarcev... ter nato buren in hiter odhod iz lokala, vseh krivih za nastalo situacijo. Rahlo nejevoljen sem zapustil lokal z ugotovitvijo, da bi se marsikatera ženska lahko rešila veliko svojih problemov, če nebi smukingala cigaret, ampak kaj večjega in debelejšega, kot je to počela Monica Lewinski.

Junfer kot prvi sneg

Počasi, kot moji prsti po tipkovnici zapisujoč prvi stavek na tem mojem blogu, drsijo snežinke iz neba. Danes smo fasali frišen sneg, sicer ga je bolj za vzorec, ampak ker je zaenkrat še zastonj, I don't care. Vseeno se mi pa zdi, da je precej perverzne simbolike ravno v tem. Tale blog je zaenkrat še junfer bel - kot sneg, imam pa občutek, da bo hitro postal umazan in črn, kot ljubljanska plundra.