Palme v Popru

Včeraj pozno ponoči, ključ odklenil je vrata mojega brloga, zaradi tega razloga inu mojega trudnega od poti zdelanega telesa inu duše, zapisalo se mi ni, včeraj nič. Zato danes, na beli dan dal bom, kako včerajšnji dan, se godilo je meni.
Zarana zapel mi je petelin, na mojem prenosljivem govorisluhu inu se moje oko je v skoraj še noč zbudilo. Culo svojo, ki na hrbet, si opasam jo, kodre grem kam inu želodec svoj, napolnil sem do roba. Kazalec na urokazu, kazal je skoro devet preč, ko odrinil od svoje sem koče inu se odpravil proti štacjonu, kjer se vagonovleki zbirajo. S perona četrtega, so po škatlah, ki same govore razglasili, da odrinil bo proti mestu Popru, ki se od pred kratkim tako kliče, ko za glavarja gor postavljen je bil šenjor Popovič, bo moj vagonovlek. Po navadi stari, zamujal je vagonovlek okrogle ure pol, nakar pripeljal se je s truščem jakim na peron. Naložili so nanj robe inu ljudi mnoge; sam poiskal sem si, kotiček topel s sedalom mehkim, v vagonih zadnjih te pošasti železne. Potegnil s perona je z silo veliko, iz peči dizelske potegnjeno inu zapodili smo po tirih hitro, kot najhitrejši konj v deželi naši ne more. Tam do vasi Pivka, kjer pokolje se piščancev inu kur taužnte inu se jih v mesne stvari predela, sledila sta nam sneg inu megla. Od toder naprej toplo solnce je posijalo inu se nebo zmodrilo, inu po morju Adrijanskem zaznala se je že vonjava. Zbog penzionerja, ki nažlampal se je žganice domače, ki v želodcu mu je zavrela, v mestu, ki Divača se mu pravi, napravili smo par vzdihov premora. Od toder slabo uro kasneje vagonovlek, ustavil se je na štacjonu glavnega mesta istrskega. Prvo, kar v oko je moje padlo, ko moja noga se zemlje je zopet dotaknila, bila je kajža v stanju slabem, kot da v njo udarila bi strela božja. Napis na kajži, da štacjona tega glavno je poslopje iz časa Mojzesa je skoraj gotovo.
Proti glavnem trgu mesta, kjer ob glavni promenadi, drevesa čudna rastejo, ki raja tu jih palme imenuje, oko moje prvič uzrlo je ta dan, gladino morja Adrijanskega. Zavil sem najprvo v pub po lordu Byronu imenovan, kjer po grlu spustil sem češko pivce, ki se Budweiser, po češkem mestu Češke Budjevice imenuje. V ušesa tod prvič tuja špraha mi je stopila, taljanska imenovana, ki govori se predvsem od ljudi, ki iz čevljarskega polotoka so prišli. Jako glasni so ti ljudje inu hitro govore, ter črno brozgo radi pijejo, firme Illy. Odtod noge nesle so me, po ulicah tesnih, kjer lahko sosed skozi okno, drugemu sosedu v lonec gleda, okol in okol tega mesta. V mestu je pristan velik, kjer ladje velike iz celega sveta pristajajo, ter ondodi s tem tudi veliko mornarjev s seboj pripeljejo. Iz tega razloga dosti je tam placov, kjer na srečo inu kocko lahko se igra, ter se mornarji po dolgih poteh z ženskami in pijačo potešijo. Pot peljala me je ob obali, proti mestu naprej, ki včasih na otoku so pozidali ga in zaradi tega Izola ga imenujejo. Prav posebej, kaj zanimivega nudi ne, to mesto, precej pusto je v zimskem cajtu. Ontod se posadil sem na dolg na kolesa nasajen voz inu proti mestu rož se odpravil, pogledati, če zgrajena je že palača hotelska, Palace imenovana. Jako je taljanskih ljudi tam po ulicah v pelcih kosmatih pohajalo inu na očeh črne naočnike nosilo radi sonca najbrž. Zavil sem v v gostilno prvo, kjer hrana se iz morja streže, kajti želodec moj jako na tanko je že krulil. Prinesti sem naročil si vina rdečega bokal inu školjke v lastnem soku kuhane, pedoči na buzaro imenovane. Reči moram hvalo na tem mestu, da školjke stekle so lepo mi po goltancu, prav tako vino sladko. Ontodi sem z korakom strumnim zakoračil proti palači hotelski, ki slavo naj bi prinesla mestu tem spet nazaj. Dela na palači zidani, proti koncu kažejo, inu palača se že lepo svetlika v objemu borovcev stoletnih. Mislim, da ko končana bo, mnogo plemištva inu denarcev zlatih polna, bogata gospoda, prestopila te palače noge bodo vrata. Malo pokrenil sem spet nazaj proti morju, kjer pogledov veliko nudilo se je na sonca zahod. Zaradi mraza inu burje, odločitev je padla, da krmilo obrnem nazaj pod domači mi krov inu enako pot ubral sem nazaj od koder prineslo me je. Noga zopet stopila je na grudo domačo mi krog polnoči inu so trudne oči se moje z lahkoto mi zaprle, ko telo moje v postelji je počivati začelo.