Je v centru še kaj odprtega ...

Žvižgajoč, si komad Foo Fighterjev, Pretender; sem lahkih nog krenil proti centru našega glavnega mesta, po Miklošiča ulici. V izboklino na sprednjem delu mojega obraza z dvema luknjama, mi je takoj zaneslo vonj kebaba inu pečenega testa s skuto, curek burek imenovano. Moje oči niso mogle se načuditi, koliko novih fasad, so dobile še včeraj na pol podrte v dva in več štukov zidane hiše. Sodna palača, se nam belo sveti, kot nedolžnega duša v raju. Hotelov ducat, za zdaj še praznih, že čaka diplomatov inu čislane gospode iz vseh evropskih vetrov. Tam kjer Preširna stoji nam kip, postavili so šotor, kot da Turci strašni, nam spet prišli so v vas. Luči je močnih kot ob kresu, zvoka toliko, da plaši deco mlado. Se zbralo je proleterov, kmetov, ruje vsake vrste mnogo. Gori na odru, v šotoru velikem, igra trubadur Kreslin iz ravnic prekomurskih doma, na svoje strunasto brenkalo.
Se pije mnogo vina vrelega s cukrom inu žavbami zabeljenega. Tam na desnem bregu reke, ki počasi se pod tremi mostovi vije, ni prazne je oštarije. Najbolj od vsih, pri Mačku je znana, se tam potrebna mladež zbira in bogata nam gospoda ljubljanska kazat hodi, svoje nove pelce. Odtodej se milozvočna muzika španska inu trubačev godba izmenjujeta inu ljudem srca in noge na poskok silita. Ljudem hudega ni tudi za želodce njihove, saj vročih psov, krajniše wurstov inu čevapov mnogotere so vrste. Tudi meni predno odpravil sem se, s korakom strumnim, nazaj pod krov bajte svoje z slamo krite, dali iz prstanca so jesti inu iz sita piti.