Frankie Sinatra

Skozi zvočnike mi že nekaj dni prepeva Frank Sinatra aka "Voice". Njegov glas, se resnično dotakne srca in tam tudi ostane. Frank in jaz sva postala prijatelja v prvih razredih osnovne šole, preko takrat še črne zgoščenke, ki se je vrtela 45 obratov na minuto. Ko se je vnela vojna med oboževalci Gunsov in New Kids on the Block, tam proti koncu osemletke, sem na vprašanje, koga poslušam, vedno odgovoril; Sinatro, ter vedno ostal nevtralno nedotakljiv kot Švica. Potem sem odkril Capollovo triologijo Botra. Pred televizorjem sem vztrajno kampiral, dokler se nam ni pokvaril videorekorder in je moral fotrček odšteti mastne nemške orle za popravilo, takrat high-tech dosežka, proizvajalca Sharp. Pred spanjem sem si v tistem obdobju najprej ogledal triologijo don Corleona in Co., nato pa se je skozi moja ušesa, ležečemu na postelji, prelil skozi misli, Frankov glas. Frankove pesmi me od takrat naprej, spomnijo na tisti klasično elegantno gazdalinski slog, uživaštvo, lepe ženske, strast, ljubezen in minljivost vsega tuzemeljskega, razen njegovega glasu.